Petdnevni pohod po zasavski obhodnici

3 hours ago 25

Zasavska obhodnica (znana tudi kot transferzala) letos praznuje 70 let. Nastala je na pobudo zasavskih planinskih društev in se je prvotno začela v Kumrovcu in končala na Kumu, vmes pa obišče vse pomembnejše zasavske vrhove. Po osamosvojitvi se je začetek prestavil na Bizeljsko (pri gostilni Šekoranja). V okviru praznovanja okrogle obletnice je padla ideja, da se obhodnica prehodi v enem kosu.

Vseh deset udeležencev, ki so pot pričeli na Bizeljskem, je na koncu poti na Kumu zadovoljno pogledalo proti stolpu in cerkvici na vrhu. Pohod je vodil Vid Jerič, soudeleženci pa so bili Stane Lipoglavšek, Vojko Zupančič, Slavko Guček, Milenko Brečko, Andrej Kovač (vsi Hrastnik), Nestl Kokalj (Zagorje), Maja Kajzer (Nova Gorica), Mira Crnič (Mengeš) in Mojca Bogovič (Brežice).

Bizeljsko – Bohor

V ponedeljek 13. aprila, se nas je na Bizeljskem zbrala ekipa desetih planincev, tri ženske in sedem moških. Predsednik MDO Jože Prah nam je zaželel srečno pot brez žuljev in naredil skupinsko sliko. Po delno sončnem vremenu smo se med vinogradi odpravili proti Bohorju, cilju prve etape. V gradu Podsreda smo malicali in si nabrali novih moči. Kmalu smo zašli v bohorske gozdove, kjer smo morali tudi čez kako oviro v obliki podrtih dreves. V koči na Bohorju nas je pričakal najemnik s toplo jedjo in po večerji smo kmalu utonili v spanec.

Bohor – Gore

Drugi dan nas je pričakala megla in rahlo pršenje. Kljub bolj klavrnemu vremenu smo se po zajtrku odpravili na pot. Na poti smo prišli do kraja, ki se malo nenavadno imenuje Pokojnik. Na poti proti Lisci nas je pričakala Darinka in nas pogostila. Po poti je veter kar silovito pihal, bilo je bolj zimsko in smo bili zelo veseli doma na Lisci, kjer smo se pogreli. Z Lisce navzdol je šlo kar hitro in kmalu nas je pozdravilo rastišče encijana na Lovrencu. Od tu pa navkreber do Velikega Kozja, kjer smo spodaj zagledali Savinjo. Sledil je znameniti spust proti nekdanji koči Gašperci. Po cesti smo sledili Savinji in že je bil tu Zidani Most. Pot se je strmo vzpela proti Velikemu Širju. Od tu pa še bolj strmo in že smo bili na Kopitniku. Čakala nas je še bolj kot ne ravnina do doma v Gorah. Po odlični večerji, ki jo je pripravil Nejc, je sledilo spanje in že je bilo tu jutro.

Gore – Čemšeniška planina

Tretje jutro je malo rosilo in že smo korakali skozi Turje, Marno, Brezno in mimo cerkve v Rečici (Plečnikova stvaritev) in pričakal nas je dom na Šmohorju. Po počitku smo nadaljevali proti Kalu in Mrzlici, kjer smo se okrepčali. Sledila je pot proti Podmeji, Partizanskem vrhu in neljubi spust na Čebine, ter povratek po isti poti in že smo zagrizli proti Čemšeniški planini, ki nas je pričakala skoraj v mraku.

Čemšeniška planina – Janče

Četrti dan smo nadaljevali proti Izlakam, kjer nas je prijatelj Mirko pogostil s kavo. Sledil je vzpon proti Zasavski gori, žal je dom zaprt, zato smo po počitku nadaljevali proti Vačam in Geosu in mimo Ušt prišli v Jevnico, kjer je bil počitek. Sledil je vzpon proti najzahodnejšemu cilju na obhodnici, Jančam. Po obilni večerji je sledilo spanje in že je bil tu zadnji dan pohoda.

Janče – Kum

Z Janč smo se spuščali proti Litiji in počasi nadaljevali proti Ostrežu. Sonce nas je zadnji dan kar prijetno grelo in cesta se je kar vlekla do gostišča Čop. Zadnji počitek in kmalu smo nadaljevali proti Malemu Kumu, kjer so nas pričakale še zadnje strmine na pohodu. Ko smo med drevesi zagledali stolp, smo po nekaj korakih stopili na cilj, koči na Kumu. Sledilo je skupinsko slikanje z Jožetom Prahom in bogata malica, ki jo je častilo PD Kum.

Vseh deset nas je prehodilo pot, nekateri s kakim žuljem. Vmes smo se veliko pogovarjali, da je pot hitreje minila. V petih dneh pohoda smo prehodili 198 km in opravili skupno 9600 m vzpona. Torej vsak dan en maraton in približno dvakratni vzpon na Kum, vmes pa seveda navzdol v dolino. Dobra ekipa in dobre priprave za nadaljnje planinarjenje.