PERSPEKTIVE: Perspektiven pogled na volilno pravico

V zadnjih desetletjih je volilna udeležba v večini zahodnih držav strmo padla in Italija ni izjema. Na vseh ravneh državnega volilnega sistema, na vsakem izkazovanju neposredne demokracije in volje volilnih upravičencev in upravičenk je udeležba vse manjša. V tem ne več tako novem trendu smo tako še posebej prijetno presenečeni, ko se na volišča odpravi ne rečem velika večina, ampak že vsaj trideset oziroma štirideset odstotkov volilnih upravičencev in upravičenk.

Demokracija je postala zanemarljiva, imamo jo za dano, neizpodbitno, neodtujljivo pravico. Podobno kot zrak. Verjamemo, da ker jo imamo že vrsto let, je od vedno in bo za vedno. Z njo se igramo, ne da bi se zavedali, da nas bo naše preveč površinsko in ne dovolj resno jemanje volilne pravice prej ali slej drago stalo. Zakaj bi sploh organizirali volitve, zapravljali velike denarne zneske, ko se tako in tako volitev udeleži tako okrnjeno število?!

Taki diskurzi niso čisto novi. Že nekajkrat so se začele tovrstne debate o referendumih, na primer, o eni izmed peščice oblik neposredne demokracije, ki jo imamo državljani in državljanke s polno volilno pravico. Res je, da v večini primerov mogoče ne izbiramo med prav najboljšimi možnostmi. Oziroma verjamemo, da si zaslužimo več kot le to, kar nam je ponujeno, in se zato ne odpravimo na volišča.

Volitve so ob koncu tedna, v večini primerov poleti. Če je sončno, gremo raje na morje, v hribe ali na vrt. Če dežuje, smo raje doma, da lahko končno pospravimo, očistimo in popravimo tisto kuhinjsko polico, za katero nas žena že leto gnjavi. Saj glas manj tako ali tako ne bo ničesar spremenil. In tako se večina volilnih upravičencev individualno prepriča, da je tako in tako upravičena, da se ne odpravi na volišče. Oni so tako ali tako samo ena oseba. Samo ena oseba krat nekaj milijonov. Ampak ponavljam, oni so ena sama oseba. In kandidati ali pa vprašanja na referendumu so tako ali tako neumna in zakaj bi se odpravili na volišče, zapravili svoj prosti čas?

Vtis imam, da smo ljudje prepričani, da mora volilni sistem delovati tako, da imamo pravico in smo upravičeni glasovati samo za kandidate, ki 100-odstotno ustrezajo našim pričakovanjem. Legitimno prepričanje, ki pa je nekoliko v konfliktu z idejno zasnovo reprezentativne demokracije, sistema, v katerem živimo.

V tem sistemu volilni upravičenci izglasujemo kandidata ali kandidatko, ki nam najbolj ugaja, in bo ta nato v Parlamentu (da, z veliko začetnico, ker ne glede na vse si zasluži spoštovanje) volil v našem imenu oziroma predstavljal skupino volivcev in volivk, ki so ga izvolili. Strinjam se, da velikokrat kandidati niso ravno najboljši, ampak če že pri izbiri ljubezenskega partnerja ali partnerke nismo zmožni najti osebe, ki bi 100-odstotno ustrezala našim pričakovanjem, in smo zato pred 55 leti uzakonili ločitev, kako bi lahko našli kandidata ali kandidatko, ki bi v tem političnem sistemu to zagotavljala.

Volilni sistem kot koncept je v globoki krizi, in če se ljudje ne bomo zbudili, bomo v prihodnje še globlje doživljali krčenje političnih pravic. Še vedno so med nami žive priče sistema, v katerem osebam ni bilo omogočeno oziroma, še slabše, prepovedano je bilo izkazovanje političnega nestrinjanja. Če se ne strinjate ali vam kandidati niso všeč, vseeno pojdite na volišča in oddajte prazno glasovnico. Legenda, da se prazne glasovnice prištejejo kandidatu z največ preferencami, je le to: legenda.

Sistem, v katerem nas osebe na vodilnih položajih vabijo, da se volitev ne udeležimo, je skrb vzbujajoče zgrešen, ne glede na pogled, ki ga imamo o referendumskih vprašanjih. Na svetu je še preveč držav, v katerih je volilna pravica okrnjena. Ne smemo dopustiti, da bi do tega prišlo tudi pri nas.

V tem članku se namenoma nisem podal v vsebino referenduma 8. in 9. junija v Italiji. Skorajda vsakdo izmed nas pridobi ob rojstvu pravico, ki ob praznovanju osemnajstega rojstnega dne postane uporabna - volilna pravica je pravica in dolžnost do nas samih in do družbe, naših prednikov, ki so se borili in v veliko primerih darovali življenje zanjo, pa tudi do naših potomcev, da jim jo prepustimo nespremenjeno in neokrnjeno.