PERSPEKTIVE: Oditi in ostati

»Mladi radi odhajajo; če se vrnejo, je njihov občutek pripadnosti nekoliko načet.« Ta stavek, ki ga je na sobotnem kongresu Zveze slovenskih kulturnih društev izjavil novi predsednik Karel Ražem – s katerim se sicer dobro razumeva, naj bo jasno –, mi je ostal v mislih, odkar sem ga prebral v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Upam si reči, da načet verjetno sploh ni dobra beseda v tem kontekstu. Če pogledamo, kako definira Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo načeti, se ta moj sum le okrepi. Definicije so namreč tri, »odvzeti del od celote«, »povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano« in »nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo«. To, da se lahko kdo vrne nazaj brez dela svoje prvotne identitete, dobro vem tudi sam. Po letih okoli po svetu sem se vrnil v Trst, prvotni identiteti se je pridružilo kaj novega, a vseeno nisem nič manj Slovenec. In če bom kdaj spet migriral iz Trsta, se nameravam dolgoročno vsekakor vrniti sem. Domača zemlja je pač domača zemlja. Vsekakor vsak od nas, ki se vrne domov, nosi v sebi dodatno bogastvo, ki bi lahko v idealnem primeru pomagalo tudi domači skupnosti. Spoznavanje drugih kultur in krajev, predvsem če je poglobljeno in dolgoletno, prinaša s seboj le širša obzorja.

Če izključimo, kot je skoraj samoumevno, definicijo o nastopu dejanja, preostane kot možna definicija le poškodba. Glede tega bi si upal reči, da poškodb slovenski identiteti v Italiji ne povzročamo mladi. Definicija Slovenca – ali Slovenke – v Italiji se je v desetletjih seveda spremenila. Ne nazadnje nas je veliko manj, kot nas je bilo. Zato smo se morali enostavno prilagoditi dejstvom in danes veljajo za Slovence v Italiji osebe, ki bi jih pred desetletji verjetno stežka sprejeli medse. To, da nekateri nočemo ostati za vedno na domačem dvorišču, ni nujno negativno. Večkrat je slišati, da naj gremo po izkušnje v tujino, a naj se potem vrnemo domov. In kaj čaka na nas doma?

Mesto Trst je, kot večina Italije, na robu prepada. Kot drugod po Italiji »napihuje« statistike turizem, ki pa ni večen. V veliki večini primerov tudi ne ponuja življenjskih perspektiv, ki bi privabljale. Mesto zaznamuje vedno več lokalov, ki so namenjeni izrecno turistom. Bolj ali manj značilne kraje nadomeščajo lokali, ki se zdijo narejeni s slavno kombinacijo tipk »copy – paste«. Vsi ponujajo zamrznjene – ali vsekakor ne dosti boljše – pice, vsi ponujajo enake pašte, kot bi jih našel turist kjer koli po Italiji. Supermarketi rastejo kot gobe po dežju, a z njimi tudi ne bomo privabili naših emigrantov.

Naše, slovensko bogastvo sta kultura in krajina. Zadnja je lepa, a majhna, kultura pa ne more biti veseli otok, če drugega ni. Narodni dom v Ulici Filzi je ne nazadnje nastal kot skupni projekt celotne slovenske družbe v Trstu, ne kot kulturni projekt. Pri tem ne bom rekel, da moramo razviti novo slovensko gospodarstvo v Italiji. Po eni strani bi bilo to nemogoče, po drugi je verjetno bolje, če o teh stvareh za nekaj generacij ne govorimo.

Poleg zasebnega sektorja obstaja tudi javni. Kolikor pa poznam tamkajšnje razmere in zdavnaj zapadle pogodbe, lahko mirne duše predvidevam, da ne bomo emigranti in nekdanji emigranti prišli domov in se s prekarnimi pogodbami zaposlili na Občini Trst.

Italija ima ogromne temeljne probleme in slovenska narodna skupnost je premajhna, da bi se sama rešila. Upati moramo, da se bo zgodilo kaj na državni ravni. Dotlej pa si lahko privoščimo kanček dodatne inovativnosti in izkoristimo, kar imamo. Kaj, če bi si kdo omislil trgovino – seveda s spletno različico in dostavo –, ki bi ponujala čim več »naših« kmetijskih izdelkov? Ob vsekakor hvalevrednih pokušnjah bi tako lahko bolj neposredno izvažali naše vino, med drugim. Muzej o tramvaju? Postavimo ga. Počasni turizem? Seveda. Imamo adute, preveč radi pa se brezpredmetno prepiramo. Govorim v prvi besedi množine, ker sem tudi jaz takšen. Mnogo našega potenciala je bilo že uničenega, nekaj ga lahko še rešimo. Pri tem mora igrati vlogo tudi kultura, v najširšem pomenu besede, moramo pa kovati neko novo avtonomijo. Težavam moramo znati gledati v oči. Notranja demokracija, gospodarstvo, kultura, odnosi z mladimi, nepremičnine, kje so resne javne razprave o tem?