PERSPEKTIVE: O svobodi govora v digitalni dobi

»Ne strinjam se s tem, kar praviš, vendar bom do smrti branil tvojo pravico, da to poveš.« Stavek, ki ga pripisujemo francoskemu razsvetljenskemu mislecu Voltairu, je danes še kako aktualen. Svoboda govora, preverjanje vsebin, pritožbe nad cenzuro: o vsem tem se danes razpravlja, zato se moramo vprašati, kakšno je stanje svobode govora v današnji družbi. Na to vprašanje pa ni lahko odgovoriti, ker ena sama družba ne obstaja.

Začnimo s predpostavko. Kljub pomanjkljivostim demokratične družbe menim, da ta človeku še vedno ponuja prostor, v katerem se lahko prosto izraža, protestira, se pritožuje in kritizira. Številni po svetu te možnosti nimajo, zato je prav, da se te pravice zavedamo. Svoboda govora in pluralizem idej sta namreč temeljna elementa vsake demokratične družbe.

Družbena omrežja in splet pa postavljajo demokracijo v krizo. Ko se je uveljavil internet in naposled še socialna omrežja, je večina menila, da bodo postali prostor, kjer se bo človek lahko povezal, pa tudi soočal, si izmenjeval stališča in znanje. Skratka, da bomo v tem novem, virtualnem prostoru prišli v stik z drugačnim in se tako obogatili. Toda že pokojni sociolog Zygmunt Bauman nas je svaril, da se družbena omrežja v resnici razvijajo v nasprotno smer, da se znotraj njih ustvarjajo mehurčki, znotraj katerih se posameznik srečuje le s sebi podobnimi ljudmi in tako bere in gleda le vsebine, ki potrjujejo tisto, kar že misli. Namesto da bi družbena omrežja širila naša obzorja, nas torej še tesneje zapirajo v lastna prepričanja. Temu bi se lahko izognili, saj se mi sami odločamo, komu želimo slediti in kaj želimo gledati. Vendar pa nam algoritmi pri tem ne pomagajo, saj nam ponujajo natanko to, kar nam je že tako bolj zanimivo in čemur smo že tako bolj naklonjeni. Koristilo nam bi, da bi se soočali tudi s tujimi vsebinami in mnenji, s katerimi se ne strinjamo. Samo na tak način namreč lahko ohranimo zavest o heterogenosti in kompleksnosti naše družbe. Sedaj pa nam družbena omrežja pretežno podajajo le našo subjektivno, pristransko podobo sveta, kar vodi v večjo polarizacijo, izginotje dialoga in pluralizma ter posledično tudi strpnost do drugačnega.

Mark Zuckerberg, izvršni direktor podjetja Meta, je nedavno sporočil, da bo na svojih platformah ukinil preverjanje vsebin. Načeloma je tovrstno preverjanje primerno in potrebno, saj uporabnika opozarja na lažne in sumljive vsebine. Vendar nastopi problem, ko se vprašamo, kdo ima pravico, da vsebine preverja, in ali je preverjanje nepristransko ali pa prehaja v cenzuriranje osebnih mnenj drugih, češ da so družbeno nesprejemljiva in politično nekorektna. Zadnja leta v resnici narašča nezadovoljstvo uporabnikov, ki menijo, da so nekatere njihove vsebine cenzurirane in jim je kratena svoboda izražanja. A še slabše je, kadar ljudje sami cenzurirajo svoja mnenja, ker vedo, da v družbi ne bodo dobro sprejeta in se bojijo obtoževanja. Takšno vedenje danes zasledimo tudi v akademskih krogih, kar je zaskrbljujoče: če izraziš drugačen pogled na vojno v Ukrajini, si Putinov privrženec; če kritiziraš ukrepe proti širjenju virusa covid-19, si proticepilec; če kritiziraš Izrael, pa antisemit.

Politiko in politične predstavnike ocenjujemo tudi na podlagi besed, ki jih uporabljajo, in idealov, ki jih zagovarjajo. Opazil sem, da si je radikalna desnica v zadnjih letih prilastila ideal svobode in svobode govora, kar pa je nenavadno, saj je ta zgodovinsko pripadal levici oz. demokratskim strankam. Gre za emblematičen pokazatelj dogajanja v naši družbi in mislim, da je do tega prevrata prišlo tudi zaradi razmer, ki sem jih opisal. Tudi v virtualnih svetovih je treba iskati razloge za vzpon desničarskega ekstremizma.

Ob takem razvoju družbe moramo zato ohraniti čim večjo raznolikost mnenj, tudi če tvegamo, da bodo po spletu krožile lažne informacije in stališča, ki so nam tuja ali nasprotna. Lažem in drugačnim mnenjem ne smemo nasprotovati s cenzuro, saj je to proti demokratičnim načelom. Primerno pa je, da vsebine preveri bodisi posameznik bodisi novinar oz. uredništvo, na katerega se bralec zanaša. Na tak način bogatimo sebe in druge, ohranjamo pluralizem tudi pri kočljivih vsebinah in ne dopuščamo, da samo redki posamezniki odločajo o tem, kaj je resnično, družbeno pravilno ali moralno sprejemljivo. Pred nami je velik izziv, saj je na kocki demokratičnost naših družb.