PERSPEKTIVE: Komu na čast vztrajamo?

Predvsem dva izraza mi prideta še najprej na misel, ko pomislim na svoj odnos do slovenske skupnosti v Italiji: odgovornost in dolžnost. Ti dve načeli delujeta nezavedno in mislim, da sta tudi vodilo pripadnic in pripadnikov marsikatere druge manjšinske skupnosti. Kot bi prav vsak izmed nas dobro vedel, da sta položaj in trajnost skupnosti odvisna od odločitev in dejanj njenih posameznih pripadnic in pripadnikov. Pa čeprav bi večkrat najraje odšli daleč stran in pustili vse skupaj za seboj. Komu na čast vztrajamo?

Zanimivo je, da čutim enako tudi ob svoji ženski identiteti. Dolžnost, da spoštujem samo sebe in druge ženske, s katerimi bijemo isto bitko, in uveljavljam pravice, ki smo si jih izborile: da hodim na volitve, da svobodno in samostojno odločam o sebi, da spregovorim in za to tudi zahtevam spoštovanje. Odgovornost do svojih dejanj, ker prihodnost še ni rožnata.

Obstaja še tretje področje, ki (tudi) temelji na teh dveh načelih, in sicer gre za antifašizem. Antifašizem ne pomeni samo politično-kulturne opozicije fašizmu, temveč neposredno zagovarja tudi prej omenjene manjšinske pravice in pravice žensk.

Kaj imajo skupnega Slovenke in Slovenci v Italiji, ženske in antifašistke ter antifašisti? Skupno jim je to, da njihova pozicija zahteva neprestano utrjevanje lastnega položaja v družbi. Smo na prepihu in to dobro vemo. Takem prepihu, zaradi katerega slovenska društva prodajajo; dokler odgovornost odkupa prevzemajo slovenski zasebniki, še gre, a kaj sledi po tem? Na prepihu, na katerem žensko besedo upoštevamo zares šele takrat, ko jo podkrepi moška. Prepih, zaradi katerega vključujoča raba jezika, z rabo podčrtajev ali spolna nevtralnost nasploh ustvarjajo večjo zgroženost, kot pa dejanske poniževalne izjave in dejanja na račun sočloveka.

Naj mimogrede omenim staroselsko ljudstvo Huni Kui, eno najštevilčnejših v Braziliji, ki meni, da je človek najmlajše bitje na Zemlji, zato je najbolj neveden in se mora še največ naučiti. Koloniziran um zahodnjaškega človeka pa je še vedno prepričan v lastno (več)vrednost, da je krona stvarstva, ki predstavlja vrh piramide razvoja. Zanimivo je, da se taka oblika egoizma in egocentrizma eventualno izraža v sovraštvu do ... ja, človeka samega.

Nedvomno smo vsi naleteli na članke, ki poročajo, da 25. april v Trstu ni praznik ali da Občina Trst ni prevzela pokroviteljstva nad praznikom osvoboditve na šentjakobskem trgu in še da je Trst edino italijansko deželno glavno mesto, ki se 25. aprila spominja osvoboditeljev izpod nacifašizma, vendar ne praznuje osvoboditve.

Vsaka odločitev take narave ni naključna. Kot že večkrat in vztrajno nenehno ponavljamo, gre za sistemske, ciljne posege in nikakor ne naključne, take, ki želijo na dolgi rok, a tudi nemudoma nadvladati ljudi in jih odtujiti od odporniških vrednot. V takih primerih lahko spodbudi premik le še neokužena civilna družba, ker drugače očitno ne gre. Zanimivo je, mar ne, in obenem tudi absurdno, da se morajo za človekove pravice in svoboščine boriti državljani ter nasprotovati tem, ki naj bi se za to zavzemali poklicno. Kakorkoli že, družbena angažiranost, če je organizirana in premišljena, sodi med najučinkovitejše spodbujevalce sprememb.

Dejstvo je, da pasivno opazovanje in pritoževanje nad stanjem ob kozarčku črnega ali za sejno mizo ne bo povzročilo sprememb. Prav tako ne zatrjevanje, da je antifašizem prezapleten pojem in danes povsem irelevanten. Ker ni. Dokaze imamo pred lastnimi očmi doma, v državi in po svetu.

Nedavno sem naletela na izjavo, ki je zvenela nekako tako: »Subjektivno doživljanje je povsem nemočno, ko gre za obravnavo moralnih vprašanj, vse dokler se ne spremeni v dejanja.«

Naj bo 25. april priložnost, da pokažemo oblastem, pa tudi širši javnosti, da nam je mar. Trst enostavno ne sme biti edino mesto v Italiji, ki ne praznuje osvoboditve. Italija, tako kot vsaka sodobna država, utemeljena na vrednotah človekovih pravic in svoboščin, ne more sloneti na temeljih, ki niso antifašistični. Če ob tem ne izrazimo javne zgroženosti in če ne udejanjimo nasprotovanja, postanemo le tihi pričevalci zgodovine, ki jim ta polzi iz rok.