PERSPEKTIVE: Duševno zdravje in spremembe v načrtih

12 hours ago 13
ARTICLE AD

Kako si? Ne vem, kdaj mi je zadnjič kdo na to vprašanje odgovoril neposmehljivo ali s prepričanim »dobro«. Nekdo me je pred časom poskušal prepričati, da sta depresija in tesnoba nekaj, kar si zakuhamo sami. Ne, draga bralka, nasedel sem že na marsikatero neumnost, nazadnje na to, da imata italijanska levica in leva sredina še kakšno možnost preživetja, ampak na to nisem. Duševna stiska je nekaj, kar obstaja, in česar ne povzročajo slabi prijatelji, kofein in zdravila.

Ko sem bil mlajši, sem si nekaj časa želel postati psihiater ali vsaj psiholog, a sem po neuspešnem sprejemnem izpitu za medicino ta projekt opustil. Zato žal ne morem postreči z verodostojno razlago za to, kar je prevečkrat znano kot »mentalni problem«. In Perspektive ne obstajajo za to. Če bi imel več časa in navdiha, bi raje, kot po navadi, pisal o okolju (Ste videli plaz, ki je zasul Blatten? In veste, koliko podobnega se bo še zgodilo? Na srečo načrtujejo novo parkirišče pri Svetem Andreju in bo vse prav), a rok za objavo se prehitro bliža, pri sebi nimam zapiskov o podnebju in sem si zato raje izmislil besedilo, za katero potrebujem manj podatkov. Malo zdravega populizma, občutki pred podatki.

Duševno zdravje je, vsaj v nekaterih mojih krogih (morda je mit o dobrih prijateljih imel vsaj nekaj smisla), na pol zamolčana tema. Vsi se radi ponašamo z dediščino Franca Basaglie, ki je v naših krajih zagnal revolucijo duševnega zdravja in odprl vrata svetoivanske umobolnice. Na srečo jo danes poznamo kot nekdanjo umobolnico ali, še lepše, Svetoivanski park. Čisto vsi se strinjamo z načeli moderne psihiatrije in jo na glas podpiramo (no, z nekaterimi izjemami, a eno od navodil, ki smo jih dobili Perspektivci, je, naj ne bomo eksplicitno politično politični, zato ne bom nadaljeval stavka), pri konkretnem pa se marsikdaj zatakne.

V eni od mojih družbenopolitično dejavnih preteklosti se mi je zgodilo, da je nekdo zagnal prikrito gonjo proti nekomu, češ da ga je videl vstopati v center za duševno zdravje. »Kjer dajejo tista močna zdravila.« In? Tarča te kampanje je potem izginila iz teh krogov. Ne vem, kaj je bil vzrok, a vsekakor v tistem svetu potrebuješ tisočkrat več potrpljenja, kot ga premorejo svetniki ali smrtniki. In zato sem se morda naveličal tudi jaz. Ampak ali ne bi mogli biti mi boljši? Ja in kaj, čutil je, da potrebuje pomoč, in jo poiskal. In očitno so se tudi strokovnjaki strinjali, da je je potreben. Je boljše reprimirati in eksplodirati?

Tisti komentarji so mi do danes ostali v podzavesti, čeprav je od takrat minilo že kar nekaj let. Lahko pa rečem, da to ni osamljen primer. Tudi v svojem ožjem krogu sem moral začudenim ljudem razlagati, da sem se obrnil na psihologinjo prek videoklica. Za začudenost ni bila vzrok le tehnologija (izkušnjo sem prekinil, ko je prišla na dan reportaža o domnevni zlorabi podatkov in piškotkov spletnih ponudnikov psiholoških storitev, ampak to je že druga zgodba). Res ni idealna, a pri mojem urniku je aplikacija, pri kateri lahko v koledarčku izbiraš dan in s klikom premikaš termine, dobrodošla. Mi je vsaj manj nerodno, če mi ni treba telefonirati in nekomu povedati, da so se načrti - ne nujno po moji volji - malce prepozno spremenili.

Vsekakor je to, da so aplikacije za duševno zdravje (poleg aplikacij za zdravje nasploh) zelo razširjene, kazalnik nečesa. Ne vem točno česa, če bi imel več odgovorov, ne bi filozofiral na teh straneh in bi se verjetno ukvarjal s čim drugim. No, novinarji včasih po svoje rešujemo svet (zagotovo ne samih sebe).

Neka moja prijateljica, ki sem jo nameraval jutri obiskati, je ravno utrpela drugo epizodo izgorelosti v enem letu, tretjo v dveh. Jaz sem nehal zaupati telezdravstvu tik po tem, ko mi je psihiater priporočil, naj grem na dodatne preiskave za potrditev, ali imam depresijo ali morda vseeno kaj drugega. No, zgodba je seveda bolj zapletena, a sem že na 3873 znakih, na voljo pa jih imam le 4100. Vsekakor, nisva edina.

Svet je, iz marsikaterega razloga, popolnoma uničen in to lahko mirne duše priznamo. Odgovoriti, da se nam ne godi prav dobro, ni narobe. Vsi se moramo bolj ukvarjati s svojo dobrobitjo, dokler se ne bomo rešili vsega stresa. Takšne revolucije pa se moramo lotiti v dobri formi.

Read Entire Article