Pečečnik: “Slovenija ima raka, vlada pa se zanj ne zmeni, saj bo pacient umrl, ko njih več ne bo”

“Če bi se izrazil po medicinsko, bi lahko rekel, da ima Slovenija raka, ki smo ga podjetniki diagnosticirali in pravočasno odkrili, vlada pa se zanj ne zmeni, saj ko bo pacient umrl, njih ne bo več na oblasti,” v uvodniku novega SBC magazina opozarja predsednik SBC – Kluba Slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik. Uvodnik v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Kje so naše sanje o ustvarjanju?

Bo ta svet sploh še obstajal ali ga bo digitalna doba povozila in razvrednotila človeško prisotnost? Bo vojna? Bomo sploh preživeli? Kakšna je naša vloga? Kako bomo Slovenci obstali in živeli? Kam gre ta svet?

Zagotovo si je vsak od vas postavil vsaj eno od mnogih vprašanj, ki nas skrbijo, begajo naše načrte in cilje. Vse to poleg vseh dnevnih težav v domačem podjetniškem okolju, ki nas davijo in ubijajo na dolgi rok. Če bi se izrazil po medicinsko, bi lahko rekel, da ima Slovenija raka, ki smo ga podjetniki diagnosticirali in pravočasno odkrili, vlada pa se zanj ne zmeni, saj ko bo pacient umrl, njih ne bo več na oblasti.

Kam so ušle sanje?

Ko razmišljam o Sloveniji in Slovencih, si zelo želim, da bi bili med seboj prijatelji, nepolariziran in zmerno zaveden narod znotraj Evrope, kjer bi drug drugemu pomagali in se podpirali ter skrbeli za našo krščansko vero, ki je naš DNK že tisočletja. Vse to je v mojem srcu, ampak kot kaže, je to čista iluzija.

Dejanja kažejo, da smo postali pasivni opazovalci, otopeli in brez pravega zanimanja za prihodnost. Zanima nas le komoditeta oziroma iskanje lastnega udobja, smo brez empatije do drugih, velikokrat sebični brez velikih želja in idej za napredek in rast. Da ne bi izgubili kakšnega posla z državo, smo raje tiho. Zakaj? Kaj se je zgodilo? Zakaj podjetniki panično prenašajo podjetja v druge države, kjer iščejo večjo stabilnost in varnost ter predvidljivo konkurenčno okolje, da bodo vsaj teoretično lahko še vedno na podlagi znanja, inovacij in pameti konkurirali strateškim silam, ki so kupile rudnine, imajo nizke davke in poceni delovno silo, ki je v večini primerov plod manj obremenjenih plač?

Kakšna je to popotnica za sanje, če vsake pol leta dobiš nov davek, pa čeprav si že zdaj popolnoma nekonkurenčen na področju plač? Kako naj podjetnik sploh načrtuje rast in dela dolgoročne načrte, če ne ve, kaj ga na poti čaka?

Vsi vemo, da delovne sile ni in da bo treba – želeli ali ne – v prihodnjih petih letih plače za specifična delovna mesta dvigniti za 50 odstotkov, saj povprečna slovenska družina ne bo mogla preživeti. Čeprav sem vas s tem razburil, se bo to zgodilo zato, ker nas bo k temu prisilil trg. To se v tujini že dogaja. Tudi pri nas se to že dogaja denimo v gostinski dejavnosti. To pomeni, da se bodo plače preselile v višje plačne razrede, kjer so brutalni davki in prispevki, saj v naši državi velja, da smo s plačo 3.500 neto že bogataši. Praktično vsak dan me člani sprašujejo, zakaj vladajoči nimajo interesa iskati rešitve skupaj s podjetniki, ki so vešči in imajo ideje, kako državi zagotavljati prihodek.

Zakaj?

Zato ker se nas vladajoča politika boji, zato ker so na nas ljubosumni, saj s svojim delom izkazujemo sposobnost tudi s finančno uspešnimi projekti. Tega politiki ne znajo, zato nas priskledniki vsakokrat aktualne vlade blatijo po medijih ter za nas uporabljajo besede bogataš, kapitalist in še kaj, kar pri mnogih zavistnih državljanih vzbuja negativne povezave. Množice spodbuja k razmišljanju, da si posamezniki, ki so nekaj ustvarili s pametjo in trdim delom, tega ne zaslužijo. Medijsko pozornost dobijo predvsem redke negativne zgodbe, medtem ko ostajajo neopaženi številni podjetniki z dobrimi praksami in uspešnimi zgodbami.

Pri nas obstajajo stranke, ki imajo agendo, da glasove kupujejo z zapravljanjem davkoplačevalskega denarja za darilca državljanom, od katerih državljani na koncu nimajo nič, hkrati pa ubijajo javne finance, saj zapravljajo denar, ki ga še nismo zaslužili.

Sam sem svojo podjetniško zgodbo začel v Jugoslaviji in sanjal o novi državi. Sanjal sem, da bom najboljši na svetu, da bom dobro plačeval ljudi, da bom pošteno plačeval davke in da bom vzoren in pošten podjetnik.

Marković in nato Drnovšek, pa kasneje Janša, so nam dali zagon in sanje, da smo ustvarjali. Vsa Slovenija je začela cveteti. Ustvaril sem podjetje, ki je delovalo v 113 državah in bilo ob prodaji vredno skoraj 500 milijonov ameriških dolarjev. Postal sem številka ena na svetu v svoji specifični branži, stimuliral veliko Slovencev, da so se tudi oni lotili tega segmenta, in z lahkoto rečem, da je področje elektronskih miz v igralništvu področje, kjer smo Slovenci daleč daleč najboljši na svetu. To so bile sanje in časi, ko nam je oblast pomagala vsaj tako, da nam ni nagajala in nas obremenjevala s finančnimi in administrativnimi ovirami.

Kaj pa danes?

Suvereno izjavljam, da danes ob vsem znanju ne bi bil sposoben ponoviti zgodbe, ki sem jo izvedel v bistveno slabših razmerah. To je realnost, kjer smo pristali. Nekaj vlad, ki ne razume ekonomije, je ubilo sanje, ustvarjalno okolje in upanje. Mislijo, da je rešitev državni kapitalizem, kjer skupina vladajočih obvladuje, kopiči in povečuje državno premoženje, ki deluje kot ključ za delitev dela in zaslužkov prijateljem aktualne politike – pa naj bo desna ali leva vlada. Gre samo za boj, kdo bo obvladoval državno premoženje in svojim podpornikom delil legalne cekine. Zato se tako sovražijo. Zato imamo v parlamentu dialog, ki velikokrat spominja na gostilno. To se počne brez vsakega sramu. Predvidevam, da smo pri naročilu javnih del v gradbeništvu na nižji točki, kot smo bili takrat, ko je gradbeništvo obvladoval Zidar prek SCT s svojimi kartelnimi dogovori, zaradi katerih je bil obsojen. Danes nikogar v državni politiki (ta naj bi skrbela za davkoplačevalski denar) ne moti, če je za velike projekte, vredne več sto milijonov, samo en ponudnik. Tujcev k nam sploh ni več, ker jim je jasno, da izgubljajo čas.

Torej prihaja čas, ko se bo vsak posameznik moral pogovoriti sam s sabo in se odločiti, kako naprej.

Ali bomo pustili, da umremo zaradi raka, ali bomo stvari reševali bolj konkretno kot podjetniki, saj naše prošnje, predlogi, sestanki in obljube katerekoli vlade ne dajejo nobenega upanja.

Vsak od vas se bo moral odločiti, ali želi sodelovati in popraviti okolje, da bo ustvarjalno, ali pa bomo postali zastani bogati podjetniki, kjer se kot najbolj kreativni sloj ližemo z državo in smo tiho.

Na ta način bomo pustili, da bodo podjetniki obdavčeni tako močno, da se jim ne bo več izplačalo delati in ustvarjati. Gledali bomo, kako katerakoli vlada podkupuje volivce z višanjem plač v javni upravi brez dodatne učinkovitosti. Da se ne bomo narobe razumeli, sam vsem sposobnim, delovnim in ustvarjalnim zaposlenim v javni upravi privoščim visoke plače, vendar mora biti zapravljenega le toliko denarja, kot ga imamo, hkrati pa za vsako povečanje pričakujem večjo učinkovitost in popravek sistematizacije delovnih mest z opisom nalog.

Imamo nepravična razmerja med posameznimi delovnimi mesti, kjer na eni strani posamezniki niso nič obremenjeni in prejemajo trikrat višje plače za delo od doma kot na drugi strani medicinska sestra na urgenci. Z večanjem dodatka za brezposelnost pa smo itak prispeli do tega, da nekateri doma ležijo, sosedom kradejo ograje in žlebove, medtem ko smo slovenčki v službi, konec meseca pa je njihov socialni prejemek enak naši neto plači brez dodatkov.

Brezdomci ležijo po parkih na klopcah, pravična ministrstva pa delijo luksuzna stanovanja tujcem iz nekdanjih republik. Pri vseh “naložbah” v socialni kapital te države, ki so jih zrežirali politiki, pa je skrb vzbujajoče, da smo v zadnjem obdobju izgubili pet tisoč delovnih mest. Smo najbolj industrializirana država v EU, ki je že popolnoma nekonkurenčna. Smo lon arbajtarji in nimamo perspektive ne glede na to, da se vlada v zadnjem obdobju lahko pohvali z nekaj pozitivnimi kazalniki o brezposelnosti in rasti, torej s tistimi parametri, ki jih ustvarjamo mi, podjetniki, hvalijo pa se drugi.

Je glas zdravega razuma in preproste kmečke pameti vseh nas utišan na račun populizma?

Vsak, ki kaj ustvarja in sanja, dobi po glavi. Edini cilj politikantov je čim večja odvisnost od države. Če si odvisen, potem nisi samostojen.

Kaj niso to butale? Še malo, pa bomo spet nosili pionirske kapice. Vsi enake, zelene, na katerih bo pisalo I Feel Slovenia.

Še dobro, da imamo Tadeja Pogačarja, Luko Dončića, Anžeta Kopitarja, Tino Maze, Janjo Garnbret, odbojkarice in odbojkarje, nogometne virtuoze, košarkarje, smučarje, rokometaše in vse druge športnike, ki bi jih moral tukaj našteti. Oni so tisti, ki nam ogrejejo srce in zaradi katerih smo za kratek čas nacionalno ponosni Slovenci. Oni poskrbijo, da slogan I FEEL SLOVENIJA vsaj v trenutkih, ko slavimo njihove uspehe, dobi pozitivno konotacijo za nas, Slovence.