Partnerstvo in ljubezen: Težko brezpogojno ljubim

Ljubezen je ena najmočnejših sil, ki oblikuje naša življenja, vendar jo pogosto razumemo skozi prizmo pogojev, pričakovanj in zahtev. Že v otroštvu prejemamo sporočila o tem, kaj pomeni biti ljubljen – od staršev, okolice in družbe.

Mnogi ljudje težko sprejmejo ali ponudijo brezpogojno ljubezen, ker v sebi nosijo prepričanja, da morajo ljubezen zaslužiti – z uspehi, pridnostjo, ustreznim vedenjem ali izpolnjevanjem pričakovanj drugih. Takšni vzorci, ki so se oblikovali že v zgodnjih letih, nas lahko vodijo v to, da se v odnosih vedno znova soočamo z občutki nesprejetosti, razočaranja in nezadostnosti.

V tokratnem intervjuju z dr. Lidijo Bašič Jančar, strokovnjakinjo na področju partnerskih odnosov, se bomo dotaknili vprašanja, kako otroške izkušnje oblikujejo naše dojemanje ljubezni. Spregovorili bomo o tem, zakaj je težko doživeti in nuditi brezpogojno ljubezen, kaj nas pri tem omejuje in kako prepoznati ter preseči vzorce, ki nam preprečujejo, da bi zares ljubili – sebe in druge.

K odpiranju nove teme naju je tokrat spodbudilo pismo bralke, ki prepoznava težave pri vzpostavljanju brezpogojne ljubezni in zavedanja o naučenih vzorcih, ki jih nosi že od otroštva.

Težko brezpogojno ljubim, ker je bila ljubezen v otroštvu vedno pogojena. Vedno vidim v nekomu veliko potenciala, če bi se malo drugače obnašal. Kako spremenim ta vzorec? bralka Maja

Brezpogojna ljubezen vs. zrela ljubezen

Brezpogojna ljubezen je pogosto ideal, o katerem vsi sanjamo. Kaj pravzaprav pomeni ljubiti brezpogojno in zakaj je mnogim ljudem tako težko doživeti to obliko ljubezni?

Termin brezpogojne ljubezni je bolj vezan na starševski odnos do otroka. V tem smislu lahko govorimo o tem, da je ljubezen mame do otroka tako močna in tako brezpogojna, da se ne more primerjati z nobenim drugim odnosom, z nobeno drugo obliko ljubezni. Ko je otrok v maminem naročju varen, objet in potolažen, se rojevajo tisti temeljni občutki ljubljenosti, po katerih človek hrepeni in si jih želi vse življenje – to je tista brezpogojna ljubezen, lahko rečemo popolna ljubezen, ki je prisotna le med mamo in otrokom. Mamo tukaj bolj izpostavljam kot očeta, saj je tisti temeljni stik, primarni tesni stik prav med mamo in otrokom, saj mama otroka nosi, doji in mu je 100 % na razpolago. Brezpogojno ljubezen razumem kot ljubezen, kjer sta starša pripravljena dati sebe na drugo mesto, da se lahko v polnosti posvetita potrebam otroka, torej dasta svoje potrebe na stran (vsaj za določen čas, ko otrok starša v celoti potrebuje in je od njiju odvisen).

Za ljubezen med odraslima človekoma ne moremo reči, da je brezpogojna, saj gre za odrasel odnos, ki je zavestnejši, torej temelječ na odločitvi. Gradi se postopoma, na podlagi doživete ljubezni, na podlagi zavestnega stika, ki ga partnerja oblikujeta vsak dan. Partnerska ljubezen je proces, pravzaprav pot, ki se izgrajuje z leti ob vseh pomembnih življenjskih prelomnicah in izzivih. Da bi bila zrela partnerska ljubezen brezpogojna, je nevarno razmišljati, saj bi ob tem zlahka izgubljali sebe in morda mislil, da moramo ljubiti brez pričakovanj. To praktično ni mogoče, saj imamo vsi pričakovanja, hrepenenja, ki so del naše preteklosti iz primarnih odnosih. Za odrasle intimne odnose bi raje uporabila termin zrela ljubezni, ki je vezana na negovanje odnosa, ohranjanje odnosa, rasti v odnosu.

Otroštvo in čustveni vzorci

Kako otroštvo in čustveni vzorci, ki jih pridobimo v najzgodnejših letih, vplivajo na našo sposobnost doživljanja brezpogojne ljubezni? Lahko navedete nekaj pogostih vzorcev, ki nas pri tem omejujejo?

Poenostavljeno lahko rečemo, da so pričakovanja v partnerskem odnosu vezana na najzgodnejši odnos med mamo in otrokom, katerega se ne spomnimo, vendar je zapisan v nas. Od tega, kako nas je mati gledala, doživljala, poljubljala, crkljala, se z nami pogovarjala, bila na razpolago, se odzivala na naše potrebe, je naš vzorec, po katerem hrepenimo. Ta primarni odnos ima v sebi vzgibe hrepenenja po bližini, iskanja stika in pogrešanja, kar se nam močno vzbudi v odraslih intimnih odnosih. Če je na primer mama v prvih mesecih življenja otroka trpela za depresijo in se otroku ni zmogla v celoti in v polnosti posvetiti, otrok to doživlja kot primanjkljaj in globoko hrepenenje po stiku in bližini. V odraslem odnosu se bodo ti občutki ponovili: močno hrepenenje po stiku, strah pred izgubo.

Vzorci, ki se najpogosteje pojavljajo v odraslih intimnih odnosih so vezani na vzorce navezanosti: lahko smo tesnobni in se partnerja oklepamo ter imamo občutek, da ne moremo živeti brez njega ali pa smo samozadostni, izogibajoči ter na distanci, se v resnici nikoli zares ne predamo in ne navežemo.

Spreminjanje čustvenih vzorcev

Ali se lahko naučimo prepoznavati in spreminjati čustvene vzorce, ki nam preprečujejo, da bi vzpostavili ljubeče in zdrave odnose? Kako naj bi tak proces osebne rasti izgledal v praksi, se tega lahko lotimo sami ali je potrebna terapevtska pomoč?

Tako je, zelo pomembno vprašanje. Vzorce lahko spreminjamo. V odraslem intimnem odnosu, ki je z leti čedalje bolj varen, lahko recimo tesnobno navezanost spreminjamo v varno navezanost. Enako lahko izogibajoči stil navezanosti vztrajno spreminjamo v varno. To pomeni, da tvegamo, smo ranljivi, spregovorimo o sebi, svojih strahovih, sramu, občutkih, ki so težki… ravno to je proces predelave vzorcev iz ne-varnega stika navezanosti v varnega, da smo lahko čedalje bolj to, kar smo in nas ob tem ni več strah, da bi ostali sami, zapuščeni ali pa da bi nas odnos posrkal vase in bi pri tem izgubili sebe.

Varna navezanost pomeni, da zmoremo oboje: krepiti svojo avtonomnost in biti hkrati povezani v odnosu. Vedno predlagam, da se rasti v odnosih lotimo s pomočjo strokovno usposobljene osebe, ki naredi varen prostor, da lahko težje stvari in travne varno pridejo na površje. Strokovno usposobljena oseba (terapevt) bo regulator med njima, da jima bo lažje govoriti in predelati svojo preteklost. Predelovanje vzorcev pomeni sprejemanje in spreminjanje svoje preteklosti, da so lahko odrasli odnosi bolj varni.

Zrela ljubezen je odraz odločitve in rasti

Velikokrat slišimo, da brezpogojna ljubezen pomeni sprejemanje druge osebe, ne glede na njene napake. Kje pa je meja med brezpogojno ljubeznijo in dovoljevanjem škodljivega vedenja, ki nas lahko spremeni v žrtve? Je postavljanje meja združljivo z brezpogojno ljubeznijo?

Kot sem že omenila, bolj ustrezen termin kot brezpogojna ljubezen za odrasel intimni odnos je zrela ljubezen, ki raste in se je sposobna spreminjati. Je odraz odločitve in rasti. Sprejemanje druge osebe, ne glede na njene napake, je lahko zelo narobe razumljeno. Če govorimo o sprejemanju, je to vezano že na visoko raven rasti, kjer sta oba že docela spremenila sebe in eden drugega razumeta: od kje prihajata, zakaj sta vzpostavila take in take vzorce in se v tem razumeta, kar pa ne pomeni, da morata vse sprejeti. Če je recimo en partner psihično nasilen, drugi tega seveda ne sme sprejemati v imenu brezpogojne ljubezni. To je zabloda.

Sprejemanje je lahko vezano le na termin razumevanja določenih vzorcev in na odgovornost, da bosta partnerja te vzorce spreminjala. To je zaveza, ki jo sprejmeta v imenu ljubezni oba. Partnerski odnos je odnos, kjer je nujno potrebno, da se oba partnerja spreminjata zato, ker tako želita in se odločita z namenom, da bo njun odnos boljši in varnejši, kot so bili odnosi v preteklosti.

Naučimo se ljubiti iz polnosti in ne iz pomanjkanja

Naši čustveni vzorci iz otroštva imajo moč, da vplivajo na naše odnose v odrasli dobi, vendar ne določajo naše prihodnosti. Z zavestnim delom na sebi lahko prepoznamo omejujoča prepričanja in jih postopoma spremenimo v vzorce, ki nas vodijo k bolj pristnim, ljubečim odnosom. Učenje sprejemanja drugega brez obsojanja, gojenje nesebičnosti in odpustljivosti ter sposobnost, da ostanemo ob strani ljubljene osebe tudi v najtežjih trenutkih, so lastnosti, ki jih lahko razvijamo skozi proces notranje rasti.

Pomembno je vedeti, da brezpogojna ljubezen ne pomeni odpovedovanja sebi ali svojih mej, temveč zmožnost, da ljubimo iz polnosti in ne iz pomanjkanja. S spreminjanjem svojih čustvenih vzorcev lahko ustvarimo ljubeče odnose, ki temeljijo na zaupanju, sprejemanju in sočutju.

Vsak korak, ki ga naredimo na tej poti, nas približa ljubezni, ki ni zgolj ideal, ampak življenjska realnost, ki zdravi nas in ljudi okoli nas.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.

Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com

Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Partnerstvo in ljubezen: Težko brezpogojno ljubim appeared first on domžalec.si.