Pamukkale, Hierapolis in Afrodisias – naravni bazenčki in ostanki grških mest

Ena glavnih naravnih znamenitosti Turčije so gotovo Pamukkale – beli hribi z bazenčki, v katerih je turkizna voda. V neposredni bližini Pamukkal pa se nahajata še dve antični mesti – Hierapolis in Afrodisias, eno lepše kot drugo! V tem prispevku predstavim vse troje: slavne Pamukkale ter grške in rimske antične ostanke mest. Vse troje je tako skupaj, da lahko v enem dnevu vidimo tako Pamukkale kot tudi oboje antične ostanke. Edino dobro je imeti svoj prevoz. Pa še precej lepih razgledov se odpre na poti.

Pamukkale

Pamukkale ali bombažni grad

Pamukkale je ena najbolj znanih naravnih znamenitosti Turčije in od leta 1988 tudi del UNESCO-ve svetovne dediščine. Nahaja se približno 20 kilometrov severno od mesta Denizli, v JZ delu Turčije. Ime Pamukkale v turščini pomeni bombažni grad«, kar zelo dobro opiše videz tega kraja – bele terase izgledajo kot ogromna bombažna pobočja. Ampak kaj pa dejansko so ta bela pobočja?

Bazenčki od blizu

Kako so nastale Pamukkale?

Pamukkale so nastale zaradi termalne vode, bogate s kalcijevim karbonatom (apnencem po domače). Ko voda teče po pobočju, se minerali postopoma izločajo in nalagajo na skalo. Tekom tisočletij se je teh sedimentov nabralo toliko, da so prekrili celotno pobočje (2,7km v dolžino in 160m v višino!). Tako nastajajo značilne bele apnenčaste terase (travertini) in majhni bazenčki z modrikasto vodo. In to so današnje Pamukkale.  Nastanek je podoben kot recimo kapniki v naših kraških jamah. Ali pa Grutas de Tolantongo v Mehiki – še ena kraška dolina s sedimenti, ki jo res mora obiskati vsak popotnik.

Pamukkale – bele terase iz apnenca

Kako do Pamukkal?

Najbližje mesto je Denzili, zato v primeru potovanja z javnim prevozom iščete Denzili kot končno destinacijo. Iz večjih turških mest se da do Denzili priti z avtobusi ali vlaki. V vsakem primeru je pot dolga (če gledamo iz npr. Carigrada ali Ankare) in zna biti tudi naporna (npr. nočni avtobusi). Ko enkrat pridete v Denzili pa so tam minibusi, ki vozijo do Pamukkal.

Druga možnost so organizirani izleti iz bližnjih turističnih krajev (Izmir, Antalya). So pa tudi to precej dolgi izleti z zgodnjimi odhodi in poznimi prihodi.

Najlažje je seveda, če imate svoj avto in vso svobodo premikanja po Turčiji. Tako ste najbolj neodvisni in si lahko splanirate obisk recimo zgodaj zjutraj, ko še ni gneče.

Najina izkušnja Pamukkal in nekaj nasvetov

Pamukkale so bile visoko na najinem seznamu želja za Turčijo, a sva imela z njimi malo nesreče. Namreč, ogledala sva si jih na edini deževen oz. oblačen dan tekom najinega potovanja. Naj takoj povem, da če imate možnost, potem si Pamukkale oglejte na sončen dan, idealno sredi dneva, ko so barve najbolj izrazite. Edino težava je, ker je sredi dneva največ ljudi …

Uživala sva v sprehodu po belem pobočju Pamukkal

Vstop v Pamukkale

Pamukkale imajo 3 vhode. Mestni vhod (town entrance), severni in južni vhod. Slednje dva sta na vrhu hriba, mestni vhod pa je spodaj. Torej, ali hodiš po hribu navzgor ali pa navzdol. Spodaj so bazenčki manjši, zgoraj večji. Zgoraj so parkirišča za avtobuse in tja pride večina organiziranih izletov, spodaj pa vstopajo večinoma pešci oz. samostojni obiskovalci. Vsaj tak občutek sva dobila.

Midva sva vstopila spodaj, v mestu. Tam sva uredila vstopnino – ki ni poceni. Cena je napisana v evrih, plača pa se v turških lirah. Menjalni tečaj dneva je objavljen na tablici poleg cenika. Bodite pozorni, koliko vam dejansko zaračunajo v lirah, saj sva slišala primere, ko so turiste želeli malo “olupiti”.

Tole je glavna “struga” termalne vode. Tu na vrhu je res vroča

Sprehod po belih hribčkih

Čeprav ni ravno idealno za naravo in ohranjanje belih bazenčkov, je sprehajanje po Pamukkalah dovoljeno. Edino sezuti se je treba. Torej, brez čevljev. Pa priporočava tudi, da imate kratke hlače oz. nekaj takega, kar se lahko zaviha. Saj je na nekaterih delih vode kar veliko in si lahko moker vse do kolen. Midva sva sezula čevlje (imejte s seboj tudi vrečko za čevlje!) in hodila v nogavicah. Tako nama ni drselo, hkrati pa naju ostra kamnina ni špikala oz. praskala po podplatih. Seveda sva imela s seboj še rezervne nogavice, da sva se na koncu preobula.

Čevlje v vrečko in greva peš po Pamukkalah

Vzpon ni naporen, je pa zelo zanimiv in razgleden. Bazenčki so eni večji, drugi manjši. V enih je več vode, v drugih je ni nič. Spodaj je vode relativno malo in je tudi hladna. Višje, ko sva se vzpenjala, več je bilo vode in toplejša je postajala. Na vrhu je namreč termalni izvir, ki je razlog za nastanek Pamukkal.

V nogavicah po Pamukkalah

Midva sva vstopila v Pamukkale takoj zjutraj, ko se je stvar odprla. Spodaj je bilo samo par ljudi in tako smo imeli večino časa cel hrib samo zase. Ko sva prišla do vrha (šla sva precej počasi, vmes veliko fotografirala in se razgledovala), pa je bila gor že množica turistov. Zanimivo, ampak večina se jih ni odločila za spust po hribu dol, pač pa so samo malo gazili po zgornjem delu. Tako da zares gneče ni bilo oz. je bila samo na vrhu. Verjetno je sredi dneva situacija drugačna.

V turkiznem bazenčku

Kot rečeno sva na vrhu stopila na suho, zamenjala mokre nogavice s suhimi, se obula čevlje in potem nadaljevala z ogledom Hierapolisa, antičnega mesta, ki stoji na vrhu Pamukkal. Vstopnina v Pamukkale pokriva tudi Hierapolis. Dol sva se vrnila potem po cesti naokoli, torej skozi južni vhod. Lahko bi tudi poklicala taksi, jih ponujajo na vsakem koraku, ampak sva se odločila kar za pešačenje (približno pol ure hoje dol). Lahko bi šla pa tudi še enkrat po belem pobočju.

Oblačno vreme ni ravno idealno za obisk Pamukkal, ampak so pa vseeno lepi ti bazenčki

Hierapolis – antično zdraviliško mesto

Tik nad belimi terasami se nahajajo ruševine antičnega mesta Hierapolis. Mesto je bilo ustanovljeno v času Stare Grčije in je zaradi bližnjih termalnih izvirov hitro postalo znano zdravilišče antičnega sveta. Najbolj impresivna stvar v Hierapolisu je ogromno gledališče. Preiskusite lahko akustiko. Ali pa počakate, da to stori ena izmed skupin, ki bo istočasno na ogledu