Paket izginil na Pošti, krivca ni – dobrodošli v dobi brez odgovornosti! #Ajdapiše

Stojim na pošti in nemočna gledam uslužbenko pred mano. Že drugič se mi je namreč zgodilo, da mi poštar ni oddal paketa, ni me poklical (ker bojda moje številke niso dali zraven), nisem dobila sporočila, niti listka, samo obvestilo po e-pošti, da je pošiljka na poti. In ko je bila na poti, sem na isti dan, ko sem prejela sporočilo (že drugič), odšla na pošto in izvedela, da je paket čakal v paketomatu in da je sedaj vrnjen. Mesec je naokoli, mojega paketa ni, jaz sem razburjena, prav tako tudi pošiljatelj, drug drugega kriviva, vmes pa še poštarja, ki ne vem, kdo točno je, in tisto žensko na pošti, na katero bi se najraje zdrla, pa se nisem. Ker ona ni kriva. Stala sem pred njo, ki mi ni znala pomagati, krivila je pošiljatelja (ker morda ni zapisal moje številke) in poštarja (morda je on kriv). Poštar bi verjetno rekel, da ni on kriv zaradi katerega koli razloga pač že. Pošiljatelj ni kriv. Jaz nisem kriva. Pa je sploh še kdo kaj kriv v tem svetu?

Pa naj sama sebi nalijem čistega vina: zadeva v primerjavi z drugimi situacijami v tem svetu, niti v mojem lastnem življenju, ki je veliko lepši kot večina življenj po svetu, ni drastična. Me pa je v danem trenutku prijelo, da bi se vsaj zdrla. Ker je občutek nemoči vsaj meni eden najslabših, najbolj neprijetnih. Ko stojiš nemočno pred nekom, ki ti pravi, da se nič ne da storiti. Kolikokrat se nam to zgodi v zadnjih letih? Ali pa pač na splošno v naših življenjih? Stojiš nemočno pred zdravnikom, ki ti ne more pomagati, pred uslužbenko v javni upravi, pred poštarjem, bančnikom, policistom … Kakšen je ta naš sistem, ki posameznika pretvarja v malega (nemočnega) človeka v velikem sistemu?

Ko sem kolesarila proti domu, torej od pošte brez paketa, sem imela glavo polno svojih misli. Zavedanja, da smo včasih obsojajoči do vseh tistih, ki pa dejansko popizdijo in se nekje začnejo dreti – zdijo se nam nesramni, krivični do tistih, ki niso krivi in ne morejo pomagati. Pa vendar – je to res? So res oni krivi? Ali pa pač popizdijo, ker je vsega preveč. In ker nekateri v danem trenutku znamo uravnati tlak v sebi in »civilizirano« sprejeti zadevo pa odkorakati stran. Drugim pa ventili popustijo in bum. Svet bi bil seveda grozen, če bi se vsi drli drug na drugega ali pa morda še huje – se klofutali, streljali in še kaj. Ampak …

Kako boljši pa je ta svet dejansko sedaj? Koliko frustracij smo zatrli in kje se te potem prikazujejo? Kje pridejo na dan? Vsa ta depresija, izgorelost, navsezadnje pa tudi splošno nezadovoljstvo nad življenjem in morda celo dlje, druge sodobne bolezni, ki so vse bolj v porastu – mar ni vse to posledica tudi tega našega civiliziranega utišanja frustracij? Stoicizem in meditacija, pa še cela kopica drugih filozofskih idej in praktičnih načinov spopadanja s stresom in frustracijami, zagotovo pomagajo uravnavati tlak in preprečiti, da ventili počijo. Pa vendar: je res naloga posameznika, da vse to dela in sprejme vse sranje velikega sistema, ves gnoj, ki se zliva nad njim? Zakaj drug drugemu, torej mi navadni mali ljudje, ne velika elita, govorimo o načinih soočanja z vsem, kar nas vznemirja, ne rečemo pa večkrat: ej, to ni prav! Ni prav, da moramo sprejemati nepravice in krivice. Ni prav, da zadeve ne delujejo. Ni prav.

In preden zaključim, naj podam še kritiko na drugo stran te zgodbe: ni več sprejemanja krivde. Nikakršne. Vse bolj se dogaja, da krivdo valimo na veliki sistem, za katerim se skrivamo in nočemo sprejeti nikakršne odgovornosti. Bodimo iskreni, da je to tudi zato, ker ne znamo več sprejemati napak in ločiti krivde od krivca. Včasih se pač zgodi, da se nekaj narobe naredi in zato še ni konec sveta – sploh, če gre za manjšo in predvsem nenamerno zadevo. Vseeno pa so hkrati s tem, da znamo biti zelo kruti do tistih, ki so zakrivili kakšno malenkost, naša merila dejansko padla – kako gre to dvoje z roko v roki mi sicer ni jasno.

Naj razložim: zdi se mi, da so bili včasih kriteriji veliko višji pri vseh stvareh, celo najbolj vsakdanjih. Včasih ljudje po svetu niso hodili v umazanih čevljih in strganih oblačilih, čeprav niso imeli ničesar. Bilo jim je mar za malenkosti. Odličnost se je cenila. Odličnost v videzu, ampak tudi v karakterju in predvsem dejanjih. Govorilo se je o vrlinah, danes pa … žal več o kilogramih, gubah in materialnih zadevah.

In naj zaključim z mislijo na čebelarsko afero, o kateri smo lahko brali v medijih pred kratkim, ko so čebelarji uporabljali nedovoljena zdravila in predvidoma uporabljali Lidlov med ter ga prodajali kot domačega in eko. Koliko je takšnih primerov? In kaj se zgodi? Skoraj nič. Čez Ljubljanico je postavljen danes imenovani Čevljarski most, ki je sicer nekdanji Mesarski most, ker so bili nekoč gor mesarji, ki so prodajali svoje izdelke. In tam v bližini so za večje goljufije pod mostom potapljali v reko, polno dobrovine, tiste peke, ki so goljufali. Pa veste, kdo jih je potapljal? Drugi peki iz ceha, ker v starih časih je dobro ime veliko pomenilo in čast je bila vrlina. Včasih je bilo dobro ime pomembnejše od denarja. Če si bil obdolžen manjše goljufije, pa so pred pekarno postavili sramotilno klop, da so te ljudje ozmerjali. Si predstavljate? Brutalno. Kot sekanje rok za krajo. Toda, ne spreglejmo vprašanja, kako brutalen pa je ta svet, kjer nihče ni kriv, nihče odgovoren, ti pa se sooči s krivicami in globoko dihaj.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Paket izginil na Pošti, krivca ni – dobrodošli v dobi brez odgovornosti! #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.