6 hours ago
33
ARTICLE AD
Ovce ne zmorejo več prenašati molka. Po slovenskih vaseh se širi bolezen, ki ne prizadene ljudi, a uničuje tisto, kar je najbolj ranljivo — živali. Bolezen modrikastega jezika je udarila med drobnico z brutalno močjo. Ovce poginjajo v mukah, rejci nemočno opazujejo, kako se njihova čreda sesuva, kako trpljenje postaja vsakdan. Kadavri ležijo ob hlevih, cepljenje je prišlo prepozno, veterinarske službe pa ne dohajajo razsežnosti krize.
Ministrica Mateja Čalušić molči.
- Njena neodzivnost je postala simbol političnega sprenevedanja. Rejci ne zahtevajo privilegijev — zahtevajo odgovornost.
- Zahtevajo, da se narava ne obravnava kot postranski problem, temveč kot temelj, na katerem stoji podeželje. In ko politika ne zna prisluhniti, se pojavi interpelacija.
- Ne kot maščevanje, temveč kot klic po spremembi.
To ni le veterinarska težava. To je zgodba o zaupanju, o škodi, ki presega številke, o bolečini, ki je ne merimo v evrih, temveč v izgubljenih življenjih. Narava je ranjena. In ranjena narava ne potrebuje molka — potrebuje ukrepanje.
Ovce umirajo – ministrica molči
Ovce
Slovenska podeželska pokrajina je v zadnjih tednih dobila novo, tragično podobo. Tam, kjer so nekoč pasle zdrave ovce, danes ležijo poginule živali.
Bolezen modrikastega jezika, ki je v preteklosti veljala za eksotično težavo južnih držav, je udarila z vso silo — in to v srcu slovenskega kmetijstva. A kar najbolj boli rejce, veterinarje in številne opazovalce, ni le virus. Boli jih tišina. Tišina oblasti, ki je predolgo gledala stran.
English (US)