Janez Janša: Če se ustrašiš vsakega oblaka, cilja nikoli ne boš dosegel

7. septembra 1990 je bil na Pristavi nad Stično sprejet prvi tajni načrta bojne uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije JLA. Ključni akterji takratnega obrambno-varnostnega sistema so sprejeli in formalizirali strateške dokumente, ki so bili temeljna podlaga za zaključno fazo organiziranja simbioze vojaško-policijske organizacije (MSNZ), na kateri je ob agresiji JLA na komaj samostojno Slovenijo temeljil učinkovit in uspešen oboroženi odpor.

JLA je bila v teh dokumentih tudi prvič jasno opredeljena kot morebitni agresor oziroma ključna nevarnost za slovensko osamosvojitev.

Slovesnost ob 35. obletnici tega pomembnega dogodka je v petek potekala v organizaciji VSO.

Janša je kot osrednji govorec spomnil je, da je bil nekaj mesecev preden je bila oblikovana prva slovenska vlada in so nas istega dne razorožili, prav na tem mestu štab narodne zaščite oziroma slovenske obrambe postavljen pred dilemo, kako naprej. Ob tem je poudaril, da je imela Jugoslovanska armada, ki je bila v na Pristavi sprejetih dokumentih, prvič imenovana kot potencialni agresor, četrto ali peto vojaško silo na svetu, 500 letal, vojno mornarico, tisoče topov, več kot milijon ljudi v vojaški sestavi. Razmerje sil s Slovenijo je bilo bistveno bolj neugodno kot danes v primeru Ukrajine, ko je doživela polno agresijo Ruske federacije. Mi nismo imeli poleg nekaj tisoč kosov pehotnega orožja, ki so ga zadržali občinski štabi, in orožja slovenske policije – pravzaprav ničesar.

Kot je nadaljeval Janez Janša: “Ko smo takrat te načrte predstavljali poveljniški strukturi, je bilo veliko bledih obrazov. To so bili ljudje, ki so se zavedali razmerja sil. Ko smo o tem govorili v skupščini, je bil ta vprašaj še večji – Kako bomo to zmogli? Po nobenih načelih vojaške teorije v primeru črnega scenarija nismo imeli nobenih možnosti. Kljub temu se je črni scenarij odvil, bili smo napadeni. Napadel nas je sovražnik, ki je imel na žalost veliko podpore in tolerance. V obrambo Slovenije takrat ni stopil nihče. Imeli smo simpatije, a pričakovanje zunanjega sveta je bilo podobno kot v primeru ruske agresije na Ukrajino – da bo Slovenija klonila.”

Janša je ob tem poudaril, da Slovenija ni klonila, ker so se priprave začele pravočasno in ker se nismo ustrašili razmerja sil. Zavedali smo se dejstva, da je na naši strani ena številka, število ljudi, ki so bili pripravljeni delati in dati življenje za Slovenijo. Ko je šlo zares, Slovenci niso bežali, ampak so se javljali kot prostovoljci. Celo iz Argentine, Kanade, Avstralije … so klicali in se ponujali, da pridejo kot prostovoljci.

“Ta optimizem, ki je bil prisoten tisti megleni dan, se je izkazal za pravilnega. Čeprav so vse številke, razen ene, govorile v prid drugim in v našo škodo, smo dokazali, da odločnost in pogum štejeta več.”

Janez Janša se je nato navezal na današnji čas: “Danes situacija ni enaka, čeprav je svet postal nevaren. Kdor je spremljal razkazovanje kitajske vojaške moči, mu je to jasno. Na naši strani pa je še vedno veliko iluzij, da se ne bo nič zgodilo. Izzivi, ki stojijo tudi pred Slovenijo, ker smo del Evrope, na pragu katere še vedno divja vojna, so veliki. Tudi doma imamo izzive. Zadnje mesece, veliko govorimo o tem, da mora Slovenija narediti korak naprej, da se osvobodimo spon preteklosti in zaživimo spravljeni. Za to potrebujemo glas razuma. V slovenskem parlamentu pa je razuma žal vedno manj.

Nauk tistih mesecev leta 1990 in 1991, ko smo šli proti cilju, za katerega so mnogi zunaj in doma mislili, da je utopičen, je jasen: iz teh časov se je treba nekaj naučiti. Ko čas terja določene stvari, je treba delati zanje – in takrat uspeš. Če se bojiš razmerja sil, se bojiš že vnaprej, ker še nikomur ni uspelo, če se ustrašiš vsakega oblaka, cilja nikoli ne boš dosegel.”

Pristava nad Stično

M. D.