Outsiderjev Park preročišč med nominiranci za mednarodno nagrado Piranesi 2025

Razveselilia nas je novica, da je naš projekt Park preročišč v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu umeščen med nominirance mednarodne nagrade Piranesi 2025. V nadaljevanju objavljamo poročilo.

Na slovenski razpis za mednarodno nagrado Piranesi je bilo do 7. oktobra 2025 prijavljenih 27 projektov. Organizatorji razpisa so seznam prijavljenih projektov in prispelo gradivo posredovali selektorju, arhitektu doc. Tomažu Ebenšpangerju.

Selektor je do 16. oktobra 2025 na podlagi kriterijev, določenih v razpisni dokumentaciji, opravil izbor projektov. Izmed prijavljenih je za nominacijo izbral pet projektov:

1. Pokopališče Ankaran, Ankaran, 2024 (void arhitektura, studio AKKA)

2. Prenova železniške postaje Nova Gorica, Nova Gorica, 2025 (Sadar+Vuga, krajinska arhitektura studio AKKA)

3. Bratuševa domačija, Bistrica ob Sotli, 2024 (studio Abiro)

4. Prenova enodružinske hiše D94, Vrhnika, 2024 (a202 arhitekti)

5. Park preročišč, Dobrava pri Škocjanu, 2022-2025 (Revija Outsider, Z.O.P.)

Utemeljitev izbora

Postopek nominiranja za nagrado Piranesi predstavlja strokovni preizkus razumevanja arhitekture kot kulturne in družbene prakse. Vsaka izbira je hkrati dejanje interpretacije – odraz stališča o tem, kaj arhitektura danes pomeni in kakšno vlogo naj ima v svetu, ki ga sooblikuje. Če letošnja tema Piranskih dnevov arhitekture opozarja, da arhitektura ni nevtralna, potem tudi presoja arhitekturnih del ne more biti nevtralna.

Nagrada Piranesi se od drugih arhitekturnih priznanj razlikuje po tem, da svojo vrednostno usmeritev utemeljuje na prepletu dveh temeljnih kategorij – kontekstualnosti in inovativnosti. Ti nista le estetski merili, temveč etični in intelektualni poziciji, ki izražata zavest o arhitekturi kot dejavnosti. Kontekstualnost pomeni prepoznavanje konkretnih prostorskih, socialnih in zgodovinskih razmer, v katerih arhitektura deluje, ter priznanje, da noben arhitekturni odgovor ni brez posledic. Inovativnost pa ne označuje zgolj formalne novosti, temveč sposobnost arhitekta, da z ustvarjalnim dejanjem razkrije in preoblikuje obstoječe pomene prostora ter s tem aktivno sodeluje v njegovem etičnem in družbenem preoblikovanju.

V odnosu med kontekstualnostjo in inovativnostjo se uresničuje načelo ne-nevtralnosti arhitekture: odgovornost do sveta ni ločljiva od ustvarjalnega impulza, tako kot kritična refleksija ne more obstajati brez oblikovne artikulacije. Najbolj prepričljiva dela ta dialektični odnos obvladajo celostno – od koncepta do materialne realizacije –, pri čemer prostor ne postane prizorišče estetske geste, temveč polje etičnega in družbenega delovanja.

Izbor projektov zato zavestno vključuje arhitekture različnih meril in značajev – od večjih javnih stavb, infrastrukturnih ureditev in krajinskih zasnov do arhitektur manjšega merila ter edukativnih raziskovalnih projektov, ki preizprašujejo trajnostne principe, materiale in pedagoške pristope k arhitekturnemu mišljenju. Tak razpon ni naključen: izhaja iz prepričanja, da se načela in vrednostni kriteriji nagrade Piranesi lahko uresničujejo tudi v manjših in eksperimentalnih delih enako prepričljivo, če ne celo intenzivneje, kot pri arhitekturah večjih meril. Prav v teh projektih se pogosto razkrivajo izvorna vprašanja arhitekturne discipline: kako misliti prostor in gradnjo v pogojih omejenih sredstev, lokalnih virov in neposrednega družbenega stika.

Letošnji izbor nominacij tako ni le reprezentacija kakovostnih realizacij, temveč refleksija o raznolikosti arhitekturnih praks, ki se vse – ne glede na merilo ali namen – zavedajo svoje umeščenosti v svet. Nagrada Piranesi zato ohranja svoj pomen kot kritično orodje strokovne presoje – ne zato, ker bi razsojala zgolj o lepoti ali tehnični odličnosti, temveč zato, ker odpira vprašanje, kako arhitektura danes misli prostor, skupnost in čas, v katerem nastaja.

Pokopališče Ankaran (void arhitektura in studio AKKA) izstopa kot prepričljiv primer arhitekture, ki uspešno združuje tradicijo in sodobnost ter vzpostavlja močan kontekstualni dialog z naravnim in kulturnim okoljem. Pokopališče je zasnovano kot del prosto prehodnega parkovnega gozda, pri čemer uporablja tipologijo tradicionalnega obzidanega pokopališča, kar omogoča intimno doživetje prostora ob hkratnem odprtju proti naravi in horizontu. Obredna serpentinasta pot, speljana med značilnimi borovci, vodi obiskovalca skozi nizko ograjene terase, ki izmenično ponujajo poglobljeno intimo in razširjene poglede, pri čemer je dramaturgija prostora premišljeno zasnovana z obrati poti, ki kadrirajo vizualne osi proti morju in nebu. Takšna prostorska razporeditev omogoča sekvenčno doživljanje prostora in preplet nasprotij – temno in svetlo, zaprto in odprto, tukajšnje in onostransko – kar poudarja simbolni pomen prostora žalovanja in spomina.

Prenova železniške postaje Nova Gorica (Sada+Vuga, krajinska arhitektura studio AKKA) izstopa kot primer prepričljive prostorske umestitve, inovativnega arhitekturnega pristopa in spoštljivega dialoga z zgodovinskim in kulturnim kontekstom. Projekt fizično in simbolno povezuje dve nekoč ločeni mesti, ki skupaj nosita naslov Evropske prestolnice kulture 2025, ter odpira prostor za preseganje jezikovnih, kulturnih in urbanih meja. Prenova obsega del stare železniške stavbe iz leta 1906, obnovo in funkcionalno preureditev notranjih prostorov, vključno z vhodno avlo, blagajnami in novim čakalnim prostorom, ter obnovo originalnega tlaka, lesenih oblog, stebrov, nadstreškov in odkritih fresk v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Hkrati je bila preoblikovana železniška infrastruktura, zgrajena sta nova perona, obnovljena bosta tudi stranska perona. Na novo zasnovan podhod omogoča varno in neposredno povezavo med obema mestoma. Podhod ni le funkcionalna povezava, temveč prostor za hojo, srečevanje, posedanje in zbiranje ljudi. Materialna zasnova – bele reflektivne ploščice, keramični tlaki v opečnih tonih in pigmentirane betonske stopnice – ustvarja prijetno in varno javno okolje, medtem ko kontrast z zelenimi zasajenimi pobočji mehča prostorsko merilo in povezuje arhitekturo z naravo.

Bratuševa domačija (studio Abiro) predstavlja primer kontekstualno občutljive in inovativne prenove kulturnega spomenika lokalnega pomena, ki hkrati izpolnjuje sodobne potrebe po medgeneracijskem in oskrbovanem bivanju.

Osrednja hiša, datirana v pozno 19. stoletje, je prenovljena v skladu s konservatorskimi smernicami, pri čemer so ohranjeni zgodovinski detajli, kot so leseno ostrešje, tlorisna struktura in šablonske poslikave na ometih, ki pripovedujejo zgodbo preteklih generacij. Projekt nadgrajuje obstoječi ansambel s premišljenimi novogradnjami: na mestu starega senika sta urejeni dve stanovanji, ki sledita tektonski zasnovi predhodnice, reinterpretirani kozolec pa služi kot nadstrešek in priložnostni družbeni prostor. Prenova izkorišča lokalna gradbena znanja in materiale, pri čemer ohranja spoštljiv odnos do naravnega in kulturnega okolja, hkrati pa vpeljuje sodobne arhitekturne pristope in funkcionalnosti. Projekt je prepričljiv tudi kot družbeno vzdržen in vključujoč model – ustvarja medgeneracijsko skupnost, ki povezuje mlade in starejše, ter predstavlja zgled, kako lahko manjše podeželske občine revitalizirajo kulturne spomenike izven muzealiziranih in turističnih kontekstov. Bratuševa domačija je tako hkrati arhitekturno in družbeno inovativna, združuje tradicijo in sodobnost ter preko oblik, materialov in detajlov ohranja pristno vez z lokalno identiteto in izročilom.

Prenova enodružinske hiše D94 (a202 arhitekti) ni spektakel, temveč dejanje kulturne kontinuitete. V času, ko so samograditeljske hiše iz sedemdesetih let pogosto predmet rušitev ali energetsko površnih adaptacij, projekt dokazuje, da je mogoče ustvariti sodobno, kakovostno in trajnostno bivališče znotraj obstoječega. S tem se izognemo pretirani rabi virov, ohranjamo strukturo naselij in omogočamo generacijsko kontinuiteto. Prenova tako ni zgolj fizična, temveč kulturna gesta – izraz zavestne odločitve za postopno, premišljeno posodabljanje grajenega okolja. Projekt se na dediščino samograditeljskih hiš odziva z izjemno senzibilnostjo: obstoječe ne zavrne, temveč ga preoblikuje od znotraj. Ključna poteza prenove je preselitev bivanja v pritličje in vzpostavitev neposredne povezave z vrtom. Odprtina nekdanjih garažnih vrat je postala velika zasteklitev, skozi katero notranjost diha s krajino. Klinker tlak, ki se brez prekinitve nadaljuje na teraso, briše mejo med zunaj in znotraj, med naravo in bivanjem. Les, steklo in svetlobaoblikujejo topel, zračen ambient, kjer material postane nosilec občutka domačnosti in ravnovesja. Zunanjost hiše ostaja skromna, celo anonimna – prav v tej zadržanosti pa se razkriva moč arhitekturne geste. Arhitekti ne iščejo pozornosti, temveč skladnost, dialog in spoštovanje do konteksta.

Park preročišč (Revija Outsider, Z.O.P.) Skladno z letošnjo temo Piranskih dnevov arhitekture projekt uteleša arhitekturo kot zavestno, odgovorno dejanje, ki ne spreminja prostora zaradi formalne ambicije, temveč zaradi želje po izboljšanju načina bivanja in sožitja s kontekstom. Park preročišč (Revija Outsider, Z.O.P.) izstopa kot primer projekta inovativnega pristopa izobraževalnega raziskovanja kontekstualno občutljive arhitekture. Gradnja z zemljo je pri tem projektu uporabljena ne le kot trajnostni material z nizkim ogljičnim odtisom, lokalno dostopnostjo in odličnimi bivalnimi lastnostmi, temveč tudi kot orodje za eksperimentiranje, izobraževanje in povezovanje skupnosti. Ko gradijo majhne paviljone, se vračajo k enostavnim arhaičnim principom gradnje.

Arhitekturo razstavijo na osnovne elemente: zid, vogal, steber, prostor … Prostorska umestitev paviljonov je skrbno prilagojena naravnemu in kulturnemu kontekstu območja, hkrati pa projekt omogoča eksperimentalno gradnjo, kjer se preizkušajo tradicionalne tehnike, inovativni detajli in materialne mešanice. Paviljoni tako delujejo kot ‘preročišča’– prostori, kjer arhitektura postane orodje učenja, igre in refleksije, obenem pa preizprašuje temeljne principe gradnje in njihove estetske, socialne in kulturne potenciale. Projekt tako združuje trajnost, lokalno kulturno občutljivost in inovativni raziskovalni pristop, hkrati pa gradi skupnost in spodbuja aktivno sodelovanje udeležencev. Gradnja z zemljo tu postane sredstvo za širši družbeni in arhitekturni diskurz, ki povezuje estetiko, tehnologijo in človekovo interakcijo s prostorom.

Tomaž Ebenšpanger, selektor

V Ljubljani, 16. 10. 2025