“Opazovalna” demokracija alias “keš” za nevladne organizacije

Leta 2010 je izšla knjiga družboslovca Johna Keana z naslovom Life and death of democracy (Življenje in smrt demokracije). Gre za precej temeljito analizo razvoja različnih oblik demokratičnih ureditev po vsem svetu, od pradavnih prek starogrških, srednjeveških do modernih. Avtor, ki sodi med levo nagnjene teoretike demokracije, razločuje med antično, reprezentativno in t. i. monitory (opazovalno, če ne celo nadzorovalno?) demokracijo.

V to zadnjo je uvrstil državljanske iniciative, kot so npr. nevladne organizacije. Ob branju teh umotvorov se mi je porodilo vprašanje, koga pravzaprav v resnici zastopajo te t. i. nevladne organizacije. Nastopaške, medijsko glasne in celo agresivne v svojih »opazovalnih« nastopih, a od nikogar izvoljene, nikomur odgovorne? Če namreč reprezentativna ali parlamentarna demokratična ureditev predpostavlja svobodne volitve, reprezentanco, delitev oblasti itd., kaj in koga za vraga predstavlja »opazovalna« demokracija?

Odgovor je počasi, a zanesljivo prihajal. Slovenci smo ga kot poskusni zajčki Sorosovega globalnega kanibalizma dodobra spoznali v času kolesariata in t. i. ljudskih skupščin. Nevladne organizacije, večinoma obilno financirane iz davkoplačevalske malhe, so vznikale kot gobe po dežju. Razpisi najrazličnejših ministrstev so jim v časih levih vlad pisani na kožo in uspeh mešanja megle je skorajda stoodstotno zagotovljen. A izkupiček? Hm, ne bodimo malenkostni, glavno je, da se davkoplačevalski denar deli »našim«, ki »nas« zagotovo podprejo na volitvah, v medijih, predavalnicah in še kje. Da se ohrani oblast in z njo denarni viri. Prekanjena prevara volivcev, ki jo je Keane nakazal v svoji knjigi, deluje s polno paro ne le v Sloveniji, ampak se je kot velikanska okužba razširila po vsem demokratičnem svetu.

Rak rana alias “opazovalna demokracija” je nedavno z vso silo izbruhnila na dan ob objavi seznama, koga in kaj plačuje EU iz evropskega davkoplačevalskega denarja. Seznam je zahtevala in prejela konservativna skupina evropskih poslancev ECR, ki jo je podprl tudi Milan Zver.

Človek se drži za glavo, ko bere imena in velikanske zneske, ki so jih podelili levi evropski birokrati. A iluzije so bile izgubljene že davno prej. In ker se približuje 23. avgust, evropski dan spomina na žrtve totalitarizmov, bom zapisala kratko zgodbo o Evropski platformi spomina in vesti, ki od leta 2011 združuje več kot 70 institucij, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov. Ustanovljena je bila na temelju resolucije EP iz leta 2009 in drugih številnih deklarativnih dokumentov, a nikoli (!) ni prejela niti evra iz razpisov EU. Ne sprejemam natolcevanj, da prijave niso bile dovolj dobro pripravljene. Mariborski radio MARŠ je prejel približno 50.000 evrov za kot ukvarjanje s totalitarizmi, ugledne institucije, npr. poljski Inštitut za nacionalni spomin, češki Inštitut za študij totalitarizmov in druge mnoge sijajne institucije pa naj ne bi bile sposobne spisati prijave na evropske razpise. To so pravljice za naivne. Seveda uradniki EU (preverjeno) nikoli ne pojasnijo svojih odločitev in prelagajo svojo odgovornost na t. i. strokovne odločitve, ki so popolnoma netransparentne in zakamuflirane.

Platforma evropskega spomina in vesti se bo 23. avgusta poklonila vsem žrtvam totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ne glede na neodzivnost in celo sovražnost evropskega birokratskega stroja, ki vse bolj skrbi le še za lastne privilegije, je Platforma v času svojega obstoja s podporo Poljske, Češke, Madžarske in drugih držav izvedla številne projekte, izdala mnogo publikacij in na nešteto načinov pokazala svojo zavezanost demokratičnim vrednotam. In edino to šteje!

“Opazovalna demokracija” se mora v zgodovino zapisati kot še en perfiden poskus prevare volivcev in skupaj s svojimi tvorci izginiti v brezno človeških zablod. Na nas pa je, da zavarujemo normalno demokracijo pred vse bolj agresivno ulično, ki deluje v spregi z (evro)birokracijo.

Dr. Andrej Valič Zver