Onstran meje: Nov sistem vpisa za bodoče zdravnike

Univerza v Trstu bo letos jeseni v okviru popolnoma novega sistema vpisa, ki ukinja dolgoletno oviro za študij medicine v Italiji – nacionalni sprejemni izpit –,  odprla vrata stotinam bodočih zdravnikov. Na podlagi nove politike, ki jo je uvedla italijanska ministrica za univerze in raziskave Anna Maria Bernini, se je na tržaški medicinski program na novo vpisalo približno 700 študentov. Reforma, ki jo je parlament potrdil v začetku letošnjega leta, nadomešča strogi izbirni preizkus s sistemom odprtega dostopa v prvem semestru. 

Cilj reforme je razširiti dostop do medicinskega izobraževanja in izbor kandidatov prestaviti na kasnejši del študijskega leta. Namesto enega samega odločilnega izpita, ki je doslej določal, kdo se lahko vpiše na študij medicine, bodo študenti najprej obiskali predavanja temeljnih naravoslovnih predmetov (kemije, fizike in biologije), od katerih bo vsak vreden šest kreditnih točk. Nato jih novembra in decembra čaka standardiziran nacionalni izpit, enak za vse sodelujoče univerze, ki bo vključeval vprašanja z več možnimi odgovori in kratke odprte naloge. Na podlagi uspeha bodo nato študenti napredovali v program. 

V Sloveniji je sistem popolnoma drugačen. Na Univerzi v Ljubljani Medicinska fakulteta vsako leto razpiše okoli 205 mest za slovenske državljane in državljane Evropske unije, kandidati pa morajo zbrati točke na osnovi treh kriterijev. Odločilni so: splošni uspeh na maturi (30 odstotkov), uspeh v 3. in 4. letniku srednje šole (10 odstotkov) ter ocene pri maturi iz matematike, tujega jezika in enega naravoslovnega predmeta, ki predstavljajo 60 odstotkov točk. Za vpis v študijsko leto 2025/2026 je bilo potrebno zbrati najmanj 84,6 točk, kar je več kot leto prej (79,3 točk), medtem ko so za dentalno medicino od kandidata zahtevali vsaj 81,9 točk za vpis na 55 mest. 

Po zadnjih razpoložljivih podatkih je bilo v državi okoli 3,3 zdravnika na 1.000 prebivalcev oziroma 326 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, kar je pod povprečjem EU, ki je 389 zdravnikov na 100.000 prebivalcev. Italija je v letu 2021 dosegala približno 4,1 zdravnika na 1.000 prebivalcev in 412 na 100.000 prebivalcev, kar presega povprečje držav OECD, ki znaša 3,7.

Kljub višji gostoti zdravnikov na prebivalca se Italija sooča s hudim pomanjkanjem kadrov: ocenjuje se, da na državni ravni primanjkuje približno 30.000 zdravnikov, zlasti v družinski medicini in specialističnih panogah. Pri tem več kot polovica zdravnikov v državi presega starost 55 let, kar pomeni, da se bo potrebno kmalu soočiti še z izzivom upokojevanja zdravnikov. Slovenija pa se sooča z neenakomerno razporeditvijo zdravnikov po regijah. Obalno-kraška regija po številu zdravnikov zaostaja za povprečjem, kar vpliva na dostopnost primarne zdravstvene oskrbe v ruralnih območjih.

V Italiji si od reforme obetajo širjenje vpisa in zmanjševanje selekcije ob vstopu na študij, a to s seboj prinaša tudi logistične izzive, kot so morebitno preveliko število študentov, pritožbe zaradi neuspeha pri napredovanju in potencialno preobremenjene učilnice. V Sloveniji sistem ostaja stabilen in formalno urejen, a ni fleksibilen glede vdora novih kandidatov čez zgornji prag. Primerjava tako kaže, da ima Italija višjo gostoto zdravnikov na prebivalca kot Slovenija, a hkrati resne probleme z zastopanostjo, upokojevanjem in kadrovskim primanjkljajem. Slovenija ima manj zdravnikov per capita in strožji vpisni sistem, a bo morala nasloviti bolj enakomerno kakovost izbire in potrebo po izboljšanju regionalne dostopnosti. Reforma v Trstu lahko predstavlja korak k dolgoročnemu izboljšanju italijanskega zdravstvenega sistema, toda sama po sebi ne bo rešila strukturnih težav.

Slovenska Primorska regija bo v prihodnjih letih prav tako podvržena spremembam. Z načrtovanjem novega študijskega programa medicine na Univerzi na Primorskem v Izoli, ki se bo pričel v šolskem letu 2027/28, si lahko obetamo sprva po sto novih zdravnikov na leto. Ob tem so nekateri že izrazili skrb glede pomanjkanja kliničnih učnih kapacitet, kadrov za poučevanje in vprašljive kredibilnosti standardov novih zmogljivosti glede na Ljubljano in Maribor. 

Obe državi se torej spopadata z različnimi, a resnimi izzivi na področju izobraževanja zdravnikov – Italija s prenasičenostjo vhodnega študijskega sistema in kadrovskim razpadom v praksi, Slovenija pa z visoko selekcijo in geografsko neuravnoteženostjo dostopa ter prav tako s pomanjkanjem zdravnikov. Čeprav spremembe, kot sta reforma v Trstu ali nova fakulteta v Izoli, predstavljajo pogumne korake naprej, bosta dolgoročni uspeh in vpliv teh odločitev odvisna predvsem od kakovosti izvedbe in podpore v kliničnem okolju, ne le od števila vpisanih. 

Ana Zupan