Oni zdaj menijo, da bodo lahko mirno zmerjali in poniževali otroke desničarjev, a sodba tega ne pravi

Slovenija je tedniku Mladina kršila pravico do svobode izražanja, je razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Slovenija mora Mladini plačati dobrih 15 tisoč evrov. A to ne pomeni, da bodo levi mediji lahko zmerjali ali poniževali  a sodba tega ne pravi.

Primer je sprožil razpravo o mejah satire in zaščiti osebnih pravic javnih oseb. Intelektualec in nekdanji minister Žiga Turk je v svojem komentarju izpostavil ključne pomanjkljivosti slovenskih sodišč, ki so po njegovem mnenju preveč zaščitniško pristopila k pravicam politika, ne da bi dovolj ločila med njegovimi osebnimi pravicami in pravicami njegove družine.

Sodba se nanaša na primerjavo fotografij evropskega poslanca iz SDS-a Branka Grimsa z družino na Brezjah s fotografijo ministra za propagando nacistične Nemčije Josepha Goebbelsa, je poročala TV Slovenija. Fotografiji sta bili objavljeni v satirični rubriki Mladinamit pred 15 leti. Grims je tožil Mladino zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Slovenska sodišča so mu na koncu prisodila odškodnino, Mladina pa je nato šla na ESČP.

Čeprav je Mladina v tem primeru domnevno “zmagala”, to ne pomeni, da pred medijskimi obračuni družine desnih politikov niso zaščitene. Turk je sodbo komentiral z vidika, ki izpostavlja specifične pomanjkljivosti slovenskih sodišč. Po njegovem mnenju se je ESČP osredotočilo na to, da so domača sodišča preveč poudarjala zaščito pravic politika Branka Grimsa, hkrati pa zanemarila ključno dejstvo: njegovi družinski člani so v ločenih postopkih že prejeli odškodnino zaradi iste objave. To pomeni, da je bila njihova pravica do zasebnosti in časti že ustrezno zaščitena in finančno poplačana.

Turk poudarja, da je v tej specifični tožbi – ki jo je vložil sam Grims proti založniku Mladine – šlo izključno za kršitev njegovih pravic kot javne osebe (ugled, čast in osebnostne pravice).

Foto: Polona Avanzo

ESČP zato kritizira slovenska sodišča, ker so pri tehtanju med svobodo izražanja in pravico do ugleda upoštevala tudi “družinski” vidik, kot da bi šli za zaščito družinskih članov – čeprav ti niso bili stranke v postopku in so svojo zadevo rešili drugje.

Ta prevelika osredotočenost na družino je po Turkovi interpretaciji vodila do podcenjevanja širšega konteksta javne debate in satirične narave objave. Posledica je bila nesorazmeren poseg v svobodo izražanja, kar predstavlja kršitev 10. člena EKČP. Turk se sklicuje zlasti na uvodni povzetek sodbe in odstavke 24–25, kjer ESČP implicitno opozarja na potrebo po ločevanju med pravicami javne osebe (ki mora prenesti ostrejšo kritiko) in pravicami zasebnih družinskih članov (ki so bile že obravnavane ločeno).

Turkovo pojasnilo poudarja, da bi morala sodišča kot javne osebe obravnavati Grimsa z nižjim pragom zaščite pred kritiko, saj se je sam odločil za politično izpostavljenost. To je po njegovem ključna lekcija za slovensko sodstvo, ki pogosto preveč restriktivno pristopa k satiri in kritiki politikov.

A.H.