OFIS: Kulturni dom v Stari Fužini

2 hours ago 17

Kulturni dom v Stari Fužini je spomin na čas, ko so vaščani za skupno dobro prispevali svoj denar, delo in čas. Leta 1983 so ga zgradili s samoprispevkom, danes skoraj nepredstavljivo obliko skupnostne odločitve, pri kateri so prebivalci del osebnih dohodkov namenili prostoru, ki ga je vas dolgo potrebovala. Želja po kulturnem in družbenem središču je bila sicer precej starejša. Že po drugi svetovni vojni so si krajani v nekdanji Zoisovi graščini uredili zasilno dvorano z odrom, vendar je trajalo več desetletij, preden je Stara Fužina dobila svoj pravi kulturni dom.

Prenova, dokončana leta 2026, to zgodbo nadaljuje na simbolen način. Stavba, ki je nastala iz skupnostnega napora, je znova postala skupni projekt kraja. Tokrat ne gre le za obnovo dotrajanih prostorov, temveč za celovito revitalizacijo vaškega središča. Kulturni dom je bil prenovljen kot sodoben večnamenski objekt, namenjen domačinom, obiskovalcem in turistom. V njem so prenovljena dvorana, kuhinja, sejna soba krajevne skupnosti, prostori lovskega društva, coworking prostor ter Galerija oziroma spominska soba Valentina Hodnika, slikarja bohinjskih gora iz Stare Fužine.

S tem se je prvotna vloga kulturnega doma razširila. Stavba ni več samo prostor prireditev, temveč hiša vsakdanjih srečevanj, dela, spomina in lokalne identitete. V večnamenski dvorani se lahko vrstijo predavanja, koncerti, vaje, družabni dogodki, vadbe joge, pilatesa ali plesne delavnice. V mansardi, ki je bila prej skoraj neizkoriščena, je urejen svetel coworking prostor s pogledi na okoliške gore. Namenjen je predvsem tistim, ki delajo na daljavo ali občasno od doma, in odpira možnost, da tudi v manjši vasi nastajajo sodobne oblike dela in povezovanja.

Prenova zunanjosti kulturni dom neposredno poveže z vaškim trgom. Novi pokriti oder omogoča poletne prireditve na prostem, urejeni so vhod v lokalni market, prostor za bankomat ter pokrit prostor s klopmi za neformalno druženje. Tako se prenova objekta nadaljuje v prenovo javnega prostora. Nekdanji prometni in degradirani prostor se je postopoma preoblikoval v središče srečevanj, dogodkov in vsakdanjega življenja.

Pomemben del projekta je materialna podoba stavbe. Fasada vzpostavlja dialog z lokalno arhitekturno dediščino, vendar je ne posnema dobesedno. Izvedena je iz smrekovega lesa, obdelanega z metodo žganja in zaščitenega z naravnim oljem. Material bo sčasoma naravno sivél, novi posegi pa se bodo postopno zlili z obstoječimi deli objekta. V fasado so vključena tudi korita za lokalne rastline in valilnice za ptice. To je droben, a pomenljiv motiv: tradicija lokalnega okrasja se poveže z vprašanjem biodiverzitete in z zavestjo, da arhitektura ni namenjena le ljudem, temveč je del širšega okolja.

Tudi notranjost zaznamuje les. Svetel, krtačen in posebej obdelan material daje prostorom toplino, hkrati pa je prilagojen intenzivni javni uporabi. Leseni tlak v dvorani omogoča različne programe, od slavnostnih dogodkov do vsakdanjih vaj in srečanj. Prenova zato ne gradi monumentalnosti, temveč uporabnost. Njena kakovost je v tem, da omogoča življenje.

Posebno mesto v kulturnem domu zavzema spominska soba Valentina Hodnika (1896–1935). Hodnik je bohinjsko krajino slikal v različnih svetlobah, letnih časih in razpoloženjih. Njegove gore niso zgolj motiv, temveč prostor notranje zbranosti. Bil je slikar, risar, grafik, fotograf in občutljiv opazovalec domačega okolja. Čeprav je živel kratko življenje, je za seboj pustil dela, v katerih še danes živijo Bohinj, njegove gore in posebna svetloba, ki jo je znal prepoznati.

Spominska soba ni zasnovana kot oddaljen muzejski prikaz, temveč kot intimen prostor umetnikove bližine. Skromno opremljena soba deluje, kot da jo je slikar zapustil le za hip. V njej se povežeta nemir ustvarjanja in mir gorskega sveta, ki ga je Hodnik tako pogosto prenašal na platno. Z umestitvijo njegove zapuščine v prenovljeni kulturni dom je Stara Fužina dobila prostor, kjer se skupnostni spomin, kulturno življenje in sodobne potrebe kraja združijo v novo celoto.

Kulturni dom tako ostaja to, kar je bil že ob nastanku: hiša skupnosti. Le da danes na novo pokaže, kako pomembni so prostori, ki jih ljudje prepoznajo kot svoje.