Odvisen od alkohola, zdaj svoboden: Markova iskrena zgodba o premagovanju odvisnosti

V oddaji “Moja zgodba” smo tokrat gostili Marka Tomaniča, nekdanjega odvisnika od alkohola, ki je iskreno delil svojo življenjsko izkušnjo. V najtemnejših trenutkih, ko je želel končati svoje življenje, ga je pogled na hčerino sliko spodbudil k preobratu.

“Alkohol preprosto postane tvoja stalnica. In takrat se šele začnejo pravi izzivi.”

Pri Marku se je vse skupaj začelo že v otroštvu: “Z alkoholom sem se srečal že v zgodnji mladosti. Recimo, raznorazna praznovanja, od kolin do vsega, kar je povezano z družinskimi običaji, in vedno je bil alkohol prisoten. Vleklo se je skozi šolo, poslovni svet, službo, vse do trenutkov, ko alkohol preprosto postane tvoja stalnica. In takrat se šele začnejo pravi izzivi.”

Alkohol vplival na odnose

Prizna, da je alkohol precej vplival na njegove odnose: “Določene stvari, ki se dogajajo v povezavi s pitjem, se dejansko dogajajo za štirimi stenami, tam, kjer nihče ne vidi. Sem oče, imam starejšega sina, 29-letnega in 16-letno hčerko, pa tudi partnerko. Vsi so morali preiti skozi proces pijančevanja, tudi nasilnih dejanj. Dejstvo je, da se to odraža tudi na njih. Velikokrat mogoče vidimo samo ožji krog družine, ne vidimo širšega kroga. To je zelo pomembno, da se zavedamo, kajti vsak od nas ima širši krog družine, sorodstva. In verjetno vpliva tvoje obnašanje, tvoj pristop do ljudi, vse to, tudi na njih. Ne moremo govoriti samo o ožjem krogu družine, ampak tudi širše, pa tudi na družbo kasneje.”

Sin mu je rekel, da ga ne želi več videti

Partnerka ga je večkrat opozarjala, da je alkohola preveč, a Marko si tega ni priznal. “Če ti domači govorijo, še bolj zanikneš to zadevo in se verjetno še malce bolj umikaš v to smer. In dejansko, v tem postopku, sem jaz, ker ni bilo nikogar drugega, ki bi ti to omenil, to videl kot napad name. In sem se še bolj umikal od partnerke ter se še bolj poglabljal v pijančevanje.” Spominja se dneva, ko je prišel domov pijan in situacija skoraj pripeljala do nasilja: “Vem, da sem potem stopil do objokanega sina, to je bilo okoli leta 2004. Takrat so bili najhujši trenutki glede tega. Bil je objokan. Objekt sem ga hotel, se z njim pogovoriti, a mi je zabičal, da me noče videti. Da naj se pogledam, kakšen sem. Hotel sem opravičevati na način, da je kriva mamica, češ da je ona pripeljala do tega, a dejansko mi je rekel, da me noče več videti. Morda se je takrat začel prvi korak k temu, da sem sprejel določene odločitve. Kajti takrat sem mu obljubil, da se bo to nekoč končalo.”

“Zgodilo se je tudi, da sem pozabil sina odpeljati v vrtec.”

Alkohol je bil prisoten tudi v službi. “Najprej kot zaposlen v očetovem podjetju, velikokrat smo s sodelavci že med službo razmišljali, kdaj bomo šli na pijačo oziroma kaj bomo popili, kaj se bo dogajalo. Nismo razmišljali o službi, ampak o gostilni. V gostilni je vedno prišlo do runde, dveh, treh. To je po navadi pripeljalo do tega, da smo se tam začeli pogovarjati o službi, o problemih, kaj bi morali spremeniti. Pogosto je prišlo tudi do prepirov. Potem so bila tu razna poslovna srečanja. Kasneje, ko sem napredoval, je bil alkohol vedno prisoten. Vsak poslovni premik, sodelovanje, se je ovekovečilo s pitjem. Če bi se vrnil še malo nazaj, smo po nočnih izmenah velikokrat iskali lokal, ki je bil odprt, da smo šli na pivo, dve, tri. Zgodilo se je tudi, da sem pozabil sina odpeljati v vrtec. Po nočni izmeni je moral potem pod prisilo spati zraven mene, ker jaz tega nisem bil sposoben urediti.”

Velikokrat pijan sedel za volan

Velikokrat je pijan sedel za volan, nabiral pike in povzročil številne nesreče, k sreči pa se nikoli ni zgodilo nič hujšega. “Nisem ponosen na to, a morda, če zdaj pogledam nazaj, je bilo takrat premalo ozaveščanja, premalo poudarka na tem, kaj dejansko alkohol lahko prinese v prometu. Ko piješ in si v družbi, tega ne občutiš. Ko si enkrat navajen na alkohol, ne čutiš, da bi se lahko karkoli zgodilo. Razmišljaš samo, da ni nikjer policije, da boš prišel do doma – in to je vse. Res je bilo kar nekaj prometnih nesreč. Večinoma sem bil udeležen sam, pa prometni znaki, kakšen jarek ali graben. Kasneje je prišlo tudi do ene hujše nesreče, a spet, na srečo brez hujših posledic za kogarkoli drugega. Le moj avto je utrpel poškodbe – bil je popolnoma uničen. Zavedam se, da sem imel srečo, da nisem povzročil škode drugim.” 

Potem je prišel trenutek, ki mu je življenje obrnil na glavo

“13. februar ni bil povezan z nesrečo kot takšno. Bil je bolj povezan z vsemi dogodki, ki so se dogajali skozi ta čas. Ta dan, leta 2014, sem imel zagovor pred sodnikom za prekrške. Takrat je padla odločitev, da ostanem brez vozniškega dovoljenja za šest mesecev, kasneje pa moram ponovno opraviti izpit. Spomnim se, da sem po tem šel v restavracijo Gastro, tam sem popil nekaj pijač, nato pa sem se usedel v avtomobil. Premleval sem vse stvari, ki so se mi dogajale. Odvijale so se slike, skoraj celotno življenje mi je šlo pred očmi. Razmišljal sem o dejstvu, da sem ostal brez vozniškega dovoljenja, imel podjetje, ki je bilo blokirano zaradi težav z drugimi podjetji. Bil sem finančno in čustveno obupan, pod vplivom alkohola, brez vozniškega dovoljenja. Kako naprej?”

“V tistem trenutku nisem videl izhoda. Razmišljal sem o tem, da bi si vzel življenje. Spet je bila sreča na moji strani – bilo je močno sonce. Ko sem se usedel za volan in razmišljal o tem, kaj bom naredil, me je zaslepilo sonce. Dal sem senčnik dol in na njem je bila slika moje hčerke.”

“Hčerka mi je menjavala vedra, ko sem bruhal.”

Takrat je sprejel odločitev, da ji tega ne morem narediti. “Da moram najti rešitev. Šel sem domov – kako in kdaj sem prišel, se ne spomnim. Ne vem. Ampak takrat sem začutil, da nekomu nekaj pomenim. Imeli so me radi. Tudi partnerka ni pokazala napadalnega odnosa zaradi prejšnjega dne, ko sem pil. Hčerka mi je menjavala vedra, ko sem bruhal. Da bi šel delat? Niti pod razno. Enostavno sem prižgal televizijo in videl reklamo za ’40 dni brez alkohola.’ Bil je čas po pustu, pustni trenutek. Tisti dan, 14. februar, valentinovo, sem si rekel: ‘Kaj pa, če bi jaz to poskusil?’ In tako se je vse začelo. Odločil sem se in vztrajal.”

Pred njim so bili številni izzivi, pogosto se je znašel na dogodkih, kjer je bil prisoten alkohol. Bilo je težko, vendar se ni dal. Vedno je naročil sok in od tega ni odstopil. Pogosto se je srečeval s posmehovanjem in grdimi besedami: “Kaj se pičiš frajera? Nisi pravi ded. Daj, saj je samo eden.” Takrat je začutil, da to ni prava družba zanj.

Marko Tomanič je 15. novembra v soavtorstvu z nekdanjim policistom Ivanom Jurgcem izdal knjigo Pobeg iz senc odvisnosti.

Celotni zgodbi prisluhnite spodaj.

The post Odvisen od alkohola, zdaj svoboden: Markova iskrena zgodba o premagovanju odvisnosti appeared first on Lokalec.si.