ODKLOP: Nekaj navdušujočih ovinkov z Alpine A290

Nova »Petka,« ki smo si jo že lahko pobliže ogledali, ima tudi »nabritega« brata, Alpine A290. Zdaj sem imel možnost, da jo na kratko poženem skozi nekaj poznanih ovinkov in pridobim prve vtise, ki jih najlažje strnem v vzklik: »Hudo!«

Za Alpine A290 bi brez izkušnje vožnje rekel, da je bolj dolgočasen od običajnega Renault 5, ki deluje na pogled res igrivo in te kar vabi, da si ga ogleduješ z vseh strani. Športno naravnani malček deluje bolj resnobno, nenazadnje tudi z barvami, četudi ima ravno tako določene oblikovne posebnosti, večinoma sicer zaradi sloga, ne zaradi nuje (ker pač ni motorja, ki bi ga bilo potrebno hladiti).

Avto je Petki podoben predvsem vizualno, v drobovju je po besedah predstavnikov uvoznika precej sprememb. Vzmetenje je prilagojeno dinamični vožnji, zadaj je večtočkovno, vgrajeni so amortizerji s hidravličnimi blokadami, nosilci motorja so aluminijasti, tudi sam motor ni le zmogljivejši, ampak kakovostno iz višjega razreda, zavore so enake kot v nizkem in zelo športnem Alpine A110, pnevmatike širše in posebej razvite za ta model (Michelinove, v dveh različicah, bolj in manj »dirkaški«). Še največ enakosti je pri bateriji, s kapaciteto 52 kWh, in polnjenju, ki gre z izmeničnim tokom do 11 kW, z enosmernim pa do 100 kW moči in pri slednjem traja natanko pol ure za pridobivanje energije od 15 do 80 odstotkov. To je resda precej realističen scenarij, a če bi uporabili bolj običajno »enoto« od 10 do 80 odstotkov, bi bil navedeni čas daljši od pol ure (naša meritev od 20 do 80 odstotkov pa bo najbrž za minuto ali dve krajša).

Avto je sicer na voljo kar v petih izvedbah. Dve sta s šibkejšo različico motorja – 130 kW (označujejo jo kot 180 KM). Oznaki sta GT in Premium. Performance s 160 kW (»220 KM«) je po opremi nekako ustreznica GT, vendar dodaja več telemetrije, zmogljive pnevmatike in podobno, nad njo pa je GTS, kjer so tudi elementi opreme Premium. Izdelali so še (ali pa bodo) 1955 (tega leta je Jean Redele ustanovil podjetje Alpine) primerkov GTS Premiere Edition z določenimi dodatki, po katerih se loči od ostalih. Cene se gibljejo nekje od 38.700 do 44.200 evrov za običajne, medtem ko »posebna izdaja« stane 46.200 evrov.

Ne dvomim, da boste imeli dvoje komentarjev. Eni se boste poistovetili s tistim iz uvoda, drugi boste hitro začeli naštevati primere, ki za podoben ali celo nižji znesek nudijo več moči ali prostora, mogoče kar obojega. Vendar vam povem, da pri tem avtu ni poanta niti v enem niti v drugem. Moči je ravno dovolj za več kot zabavno poskočnost, nikakor pa je niti ne bi rabil za kakšne brutalne občutke. Vesel sem, da tega ni. Medtem ko manjše mere, četudi bi za menoj res težko kdo sedel – svoj nahrbtnik sem komajda stlačil tja –, pomeni izvrstno agilnost, okretnost in predvsem veliko zabave.

Tokrat sem imel tako rekoč prednost domačega terena. Ker je salon ASP v Lescah edini pooblaščeni za znamko Alpine v tem koncu Evrope, so dogodek pripravili tam, ceste v njegovi okolici pa poznam dovolj dobro, da bi jih lahko odpeljal tudi miže. Sicer sem se moral prebiti skozi nekaj vasi in za traktorji ter vlačilci za spravilo lesa do dveh odsekov, kjer sem želel avto preizkusiti, a tam sem nato na srečo imel prazno. V obe smeri, in tako sem lahko občutno hitreje že vstopal, še bolj pa izstopal iz ovinkov (prosim, brez kakšnega zgražanja, ker je to še vedno skoraj izključno znotraj dovoljenih hitrosti, vendar že na meji, ko lahko cvilijo gume), kot tamkaj počnem običajno. Že pri tem sem užival, ker je avto izredno lepo sodeloval, a se mi je zdelo, da je bilo rezerve še precej. Vseeno pa ni bilo nikakršnega siljenja ven, držal je kot klop, in tudi mase se ni kaj dosti čutilo. Presenetljivo niti čez ovire (ležeče policaje), kjer sem pričakoval več »zabijanja,« a podvozje (v načinu Sport) sploh ni trdo, temveč tam požira lepše kot marsikatero bolj »civilni« izdelek. Skoraj bi lahko rekel najboljše iz obeh panog, ampak sem res prevozil občutno premalo kilometrov za dokončno sodbo. Nikakor pa to ni avto, ki bi ga ocenjeval skozi številke, temveč najprej po tem, koliko užitkov ponuja. Da ga je treba zaradi tega pogosteje polniti, je povsem samoumevno, a tudi bencinski take vrste niso dolgoprogaši, in prepričan sem, da se tega da ob »zmerni nogi« voziti bolj varčno. Kadar je priložnost in želja, pa gre lahko na polno, koga briga, če je takrat povprečna poraba tudi na lokalnih cestah močno čez 20 kWh na 100 km.

The post ODKLOP: Nekaj navdušujočih ovinkov z Alpine A290 appeared first on Tehnozvezdje.