Od znaka revščine do simbola prestiža in nazaj

Če bi današnjega človeka postavili v Evropo pred dvesto leti, bi ga marsikaj presenetilo. Med drugim tudi to, da bi bila njegova poletna zagorelost razlog za zadrego, ne za občudovanje. Kar danes mnogi povezujejo z dopustom, zdravjem in aktivnim življenjskim slogom, je bilo stoletja znak trdega fizičnega dela, revščine in nizkega družbenega položaja.

Zgodovina sončenja je zato veliko več kot zgodba o modi. Je zgodba o družbenih razredih, gospodarskem razvoju, zdravstvenih prepričanjih in spreminjajočih se idealih lepote. V zadnjih stotih letih je svet doživel skoraj popoln obrat: od oboževanja porcelanasto bele kože do obsedenosti z bronastim tenom in zdaj znova proti bolj naravnemu videzu kože.

V večjem delu evropske zgodovine je bila svetla koža simbol privilegiranosti. Plemstvo, bogati meščani in višji družbeni sloji niso delali na poljih ali gradbiščih. Večino časa so preživeli v notranjih prostorih, zato je njihova koža ostajala svetla.

Delavci, kmetje in ribiči pa so bili izpostavljeni soncu vsak dan. Njihova zagorela koža je razkrivala družbeni položaj še preden so sploh spregovorili.

Zato ne preseneča, da so si ženske skozi stoletja prizadevale kožo ohraniti čim bolj belo. Nosile so klobuke, senčnike, dolge rokavice in oblačila, ki so prekrivala skoraj celotno telo. V nekaterih obdobjih so uporabljale celo nevarne pripravke na osnovi svinca, da bi koža delovala čim bolj bledo.

Podobno je bilo v številnih azijskih kulturah. Na Kitajskem, Japonskem, v Koreji in Indiji je svetla koža še danes pogosto povezana z lepoto, mladostjo in družbenim statusom. Trg izdelkov za posvetljevanje kože je v Aziji še vedno vreden več milijard evrov letno, čeprav se zaradi kritik diskriminatornih lepotnih standardov postopoma spreminja.

Ženska, ki je nehote spremenila zgodovino sončenja

Prelomnica se je zgodila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Po najbolj znani zgodbi se je modna oblikovalka Coco Chanel leta 1923 vrnila s križarjenja po Sredozemlju precej bolj zagorela, kot je bilo takrat običajno. Ker je veljala za eno najvplivnejših žensk svojega časa, so modni krogi njeno zagorelost začeli posnemati. Zagorela koža je nenadoma postala moderna.

Seveda Coco Chanel ni bila edini razlog za spremembo. Družba se je spreminjala. Industrijska revolucija je vse več ljudi preselila iz polj v tovarne in pisarne. Če je bila nekoč zagorelost povezana s težkim delom, je zdaj začela pomeniti nekaj drugega: da si lahko privoščiš prosti čas.

Porjavela polt je postala dokaz, da si dopustoval na francoski rivieri, italijanski obali ali v katerem od novih morskih letovišč. Zagorela koža ni več govorila o delu, temveč o prostem času, potovanjih in denarju.

Sončenje kot življenjski slog

V tridesetih letih so se začela pojavljati prva olja za sončenje, modne revije pa so objavljale fotografije zagorelih zvezdnikov. Po drugi svetovni vojni je razcvet turizma sončenje dokončno spremenil v množični pojav.

Še posebej v Združenih državah Amerike, Avstraliji in južni Evropi je zagorela koža postala skoraj sinonim za zdravje in privlačnost. V šestdesetih in sedemdesetih letih so plaže, bikini in poletni dopusti ustvarili ideal bronastega telesa, ki je zaznamoval več generacij.

V osemdesetih in devetdesetih letih je ta trend dosegel vrhunec. Mnogi so si prizadevali za čim temnejšo polt. Sončenje je postalo skoraj šport, poletni dopusti pa tekmovanje v tem, kdo se bo vrnil bolj zagorel.

Prihod solarijev

Ko sonce ni bilo na voljo, je industrija našla drugo rešitev.

Nemški znanstvenik Friedrich Wolff je v sedemdesetih letih razvil sodobne solarije oziroma naprave za umetno porjavitev kože. Prvi solariji so se v Evropi in ZDA začeli množično širiti konec sedemdesetih let, v osemdesetih pa so postali pravi hit.

Za mnoge je bila možnost celoletne zagorelosti izjemno privlačna. Solariji so postali sestavni del lepotne industrije, zlasti med mladimi ženskami.

Kasneje pa so raziskave pokazale, da UV-sevanje iz solarijev povečuje tveganje za nastanek kožnega raka in pospešuje staranje kože. Zaradi tega so številne države uvedle omejitve ali prepovedale uporabo solarijev mladoletnim osebam. Danes je njihova priljubljenost precej manjša kot pred dvema desetletjema.

Od oranžnih losjonov do profesionalnih spray tanov

Želja po zagoreli koži brez sonca ni nova.

Prvi samoporjavitveni izdelki so se pojavili že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Težava je bila v tem, da so uporabnike pogosto obarvali oranžno, rezultat pa je bil vse prej kot naraven.

V osemdesetih letih so formule postale bolj izpopolnjene, pravi razcvet pa je industrija doživela v novem tisočletju. Na trg so prišli profesionalni spray tani, pri katerih se na kožo nanese posebna raztopina, ki ustvari videz zagorelosti brez UV-sevanja.

Spray tani so hitro osvojili Hollywood. Zvezdniki so lahko za pomembne dogodke v nekaj minutah dobili videz poletne zagorelosti, ne da bi se izpostavljali soncu. Postopoma so postali priljubljeni tudi med športniki, televizijskimi voditelji in običajnimi uporabniki.

Azija in Zahod še vedno gledata drugače

Medtem ko je zahodni svet desetletja poveličeval zagorelost, so številne azijske države ohranile drugačen ideal lepote.

Na Japonskem, v Južni Koreji, na Kitajskem in v delih Indije svetla koža še vedno velja za zaželeno. Kozmetična industrija tam prodaja ogromne količine izdelkov za posvetljevanje kože, zaščito pred soncem in preprečevanje porjavitve.

V Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji pa je zagorela koža še vedno povezana z aktivnim življenjskim slogom, počitnicami in zdravim videzom. Kljub temu se tudi tam ideali spreminjajo.

Se obdobje pretiranega sončenja končuje?

Dermatologi že desetletja opozarjajo, da ni zdravega sončenja. Vsaka porjavitev je pravzaprav obrambni odziv kože na poškodbo zaradi UV-sevanja.

Zaradi vse večje ozaveščenosti o kožnem raku, gubah, pigmentnih madežih in prezgodnjem staranju kože se odnos do sončenja spreminja. Mlajše generacije vse pogosteje uporabljajo zaščitne kreme z visokim zaščitnim faktorjem in se izogibajo dolgotrajnemu izpostavljanju soncu.

To ne pomeni, da je želja po zagorelem videzu izginila. Nasprotno. Toda namesto temno rjave kože iz devetdesetih let je danes v modi bolj naraven videz. Lepotni strokovnjaki opažajo porast povpraševanja po nežnih samoporjavitvenih izdelkih, serumih in kapljicah za postopno zagorelost. Stranke si želijo videza, kot da so preživele konec tedna na morju, ne pa cel mesec na soncu.

Tudi trg se prilagaja. Po ocenah analitikov naj bi svetovni trg samoporjavitvenih izdelkov do konca desetletja presegel 1,6 milijarde dolarjev, rast pa poganjajo predvsem izdelki, ki obljubljajo naraven videz in hkrati skrb za kožo.

Če pogledamo zadnjih sto let, je zgodovina zagorele kože pravzaprav zgodovina družbenih sprememb. Kar je bilo nekoč znak revščine, je postalo simbol prestiža. Kar je veljalo za ideal lepote, danes vse pogosteje spremljajo opozorila zdravnikov.

Zdi se, da se svet ne vrača k popolni bledici, kakršno so občudovali pred stoletji. Prav tako pa ni več navdušen nad pretirano zagorelostjo, ki je zaznamovala konec 20. stoletja. Novi ideal je nekje vmes: zdrava, negovana in čim bolj naravna koža.