Od špindalce do puntipetta – kako različno Slovenci imenujemo isti predmet?

V vsakem gospodinjstvu se kje v škatli za šivanje skriva. Majhen kovinski pripomoček, ki zna rešiti marsikatero zagato, ko se odtrga gumb ali poči šiv. Varnostna zaponka, kot bi ji rekli uradno, ima v slovenščini toliko imen, da bi z lahkoto napolnili cel narečni slovar. Knoflca, ziherca, špindalca, špirnodla, puntipetto, bašilija, kljofanca, špina, kunjek – vsaka pokrajina ima svojo različico. In prav v tem je čar slovenskega jezika, ki v drobnih predmetih razkriva bogastvo narečij, toplino doma in jezikovno domiselnost ljudi.

Knoflca, ziherca ali špirnodla

Če bi kdo zbral vse te izraze na zemljevidu, bi nastala prava mavrica slovenskih narečij. V Prekmurju bi morda slišali za špino, v Beli krajini za ziherco, na Primorskem za puntipetto, na Gorenjskem pa za knoflco. Vsaka od teh besed ima zgodbo, ki govori o krajih, kjer je zrasla, in o ljudeh, ki so jo prenašali naprej.

Varnostna sponka

Narečni zakladi, ki se skrivajo v vsakdanjih predmetih

Najlepši del narečnega izražanja je prav v tem, da se v njem ohranja zgodovina in značaj skupnosti. Slovenci ne govorimo le različnih narečij, temveč v vsakem kraju uporabljamo svoje poimenovanje za predmete, ki so vsem skupni. Varnostna zaponka je odličen primer. Včasih so jo uporabljali za plenice, drugič za zapenjanje rut, danes pa jo najdemo v torbicah, na nahrbtnikih in pri krojačih. A ime zanjo nikoli ni bilo enotno.

Beseda ziherca izvira iz nemške besede sicherheitsnadel oziroma Sicherheitsnadel, kar dobesedno pomeni varnostna igla. Poenostavljena oblika je prešla v pogovorni jezik kot ziherca, in ostala tam do danes. Po njej smo celo prevzeli frazo, da je nekaj “ziher”, torej gotovo. Isti predmet pa drugje dobi bolj mehko ime. Knoflca, ki očitno izhaja iz besede gumb, knof, le da se je sčasoma pomanjševala in poenila s toplino domačnosti.

Na Primorskem se je v govorih ohranila italijanska sled, zato je tam mogoče slišati za puntipetto, kar izhaja iz puntapetto oziroma iz zveze punta di spillo – konica igle. V Istri bi kdo rekel špina ali špindalca, kar spominja na staro nemško in furlansko jezikovno plast. V Prekmurju se pojavlja izraz špirnodla, kar je očitno domača priredba nemškega Sicherheitsnadel, s primesjo domačega narečnega humorja.

Jezik, ki se poigrava z obliko in zvokom

Narečja so igriva. Ko ljudje poimenujejo predmet, ga ne opišejo le, temveč mu dodajo značaj. Zato varnostna zaponka ni le zaponka – postane ziherca, ki daje občutek varnosti, ali knuflca, ki zveni skoraj ljubkovalno. Včasih pride do drobnih razlik, ki pokažejo, kako čuteče jezik zrcali odnos do vsakdanjih stvari.

Če bi se sprehodili po Sloveniji in povprašali mimoidoče, kako rečejo temu kovinskemu pripomočku, bi v nekaj urah zbrali ducat odgovorov. Nekateri bi z nasmehom rekli bašilija, drugi kunjek, tretji gumbašnica, četrti špirnodla. Vsi bi imeli prav. Vsi bi govorili svoj jezik, ki ni nič manj pravilen od knjižnega.

Takšne razlike niso naključne. Poimenovanja nastajajo skozi rabo, skozi preplet jezikov in stoletij. Slovenščina je vedno vpijala vplive okoliških jezikov (nemščine, italijanščine, hrvaščine, madžarščine) in jih preoblikovala po svoje. Narečja so ta bogastva ohranila. In ko danes kdo na spletu zapiše “pri nas rečemo knoflca”, to ni le šaljiva pripomba, temveč droben košček zgodovinske in kulturne dediščine.

Od objave do male jezikovne raziskave

Na družbenih omrežjih je pred kratkim zaokrožila objava, ki je sprožila pravo malo jezikovno razpravo. Pod fotografijo varnostne zaponke se je vsul plaz komentarjev – ljudje so tekmovali, kdo pozna bolj nenavadno ime. Mnogi so dodali še kraje, od koder prihajajo. Iz Vipavske doline so prihajale špindalce, iz Dolenjske knoflce, iz Štajerske ziherce, iz Primorske puntipetti, iz Gorenjske špinaldce ali celo klofance.

V nekaj urah je bilo v komentarjih zbranih več kot dvajset različnih izrazov. Vsak zapis je bil dragocen. Ni šlo le za zabavo, ampak za spominjanje, kako raznolik je naš jezik in kako vsaka beseda nosi del identitete. Ena majhna objava je postala spontana zbirka narečne kulture, ki bi si zaslužila svoje mesto v jezikovnem arhivu.

Tovrstne razprave pogosto sprožijo nostalgijo. Ljudje se spomnijo, kako so njihove mame ali babice rekle “prinesi ziherco”, “podaj špirnodlo” ali “zapiči špindalco”. Otroci so poslušali in se učili, ne iz slovnic, temveč iz pogovorov. In prav to je najlepša pot ohranjanja jezika.

Toplina domačih besed

V varnostni zaponki se skriva nekaj čarobnega. Ni le kovinska igla z zaporko. Je simbol malih rešitev, ki jih najdemo v vsakem domu. Ko se razpoči šiv ali odpne naramnica, segnemo po njej in vse spet drži skupaj. Enako deluje jezik, povezuje. Narečne besede so kot majhne ziherce, ki držijo skupaj slovenski prostor, čeprav se včasih zdi, da se razpada na drobce.

Zato je prav, da takšne izraze ne izginejo. Niso smešni, ampak dragoceni. Vsaka špindalca in vsaka knoflca pripovedujeta, kje so ljudje živeli, s kom so govorili, katere jezike so poslušali in kako so jih prilagodili sebi. V jeziku se zrcali preteklost, a tudi občutek skupnosti, ki jo danes iščemo na nove načine – pogosto prav prek spleta.

Knoflca

Smeh in ponos ob različnih izrazih

Tudi če se ob tem malce nasmejemo, je v ozadju globoko spoštovanje do bogastva jezika. Slovenska narečja niso ovira, ampak dokaz, da živimo v prostoru, kjer jezik diha, se spreminja in raste. Enaka stvar ima v vsaki vasi svojo zgodbo. V eni se šiva z ziherco, v drugi z bašilijo, v tretji z knuflco. In če bi se vsi zbrali za eno mizo, bi se najbrž dolgo pogovarjali le o tem, katera beseda zveni najlepše.

Zanimivo je, da so takšne male razprave pogosto bolj pristne kot uradni jezikovni projekti. V njih ni pravil in napak, le pristno veselje do besed. Tisti, ki je zapisal “pri nas rečemo knoflca”, je s tem nehote pokazal, da slovenščina ni toga, ampak živa in razigrana.

Jezik, ki povezuje ljudi

Na koncu se vse vrti okoli istega spoznanja. Ni pomembno, kako imenujemo varnostno zaponko, važno je, da razumemo drug drugega. Jezik ni tekmovanje v pravilnosti, temveč sredstvo bližine. Ko nekdo iz Posočja reče špindalca, in drugi iz Štajerske odgovori ziherca, oba govorita slovensko. Oba prispevata svoj kamenček v mozaik, ki je vreden ponosa.

Tako kot zaponka drži skupaj blago, narečja držijo skupaj narod. Morda zveni poetično, a resnično – če bi vsi govorili enako, bi bilo dolgčas. Prav razlike dajejo jeziku življenje. In prav zato je lepo, da se ob vsakdanjih predmetih spomnimo, kako bogato besedišče imamo.

Besede, ki jih ne smemo pozabiti

Čeprav danes večina uporablja knjižni izraz varnostna zaponka ali ziherca, je vredno občasno iz omare potegniti stare besede. Tako kot dedkova škatla z gumbi skriva drobne zaklade, tudi narečja hranijo spomine na preteklost. Morda bo naslednja generacija govorila drugače, a če bomo ohranili zanimanje za besede, bodo ostale žive.

Kadar torej naslednjič v škatli za šivanje iščete zaponko, se spomnite, da držite v roki predmet, ki ima v Sloveniji toliko imen, kolikor je dolin, gričev in narečij. In čeprav se morda ne boste mogli odločiti, ali je to špindalca, puntipetto ali knoflca, boste vedeli eno. Vsak izraz je pravilen, ker je vaš.

Koliko imen ima peteršilj – rastlina, ki jo Slovenci imenujemo na deset načinov

Objava Od špindalce do puntipetta – kako različno Slovenci imenujemo isti predmet? se je pojavila na Vse za moj dan.