obstajanje v ne(z)možnosti obstajanja (matej krajnc: gospod z ezl eka)

piše: anja radaljac

opus mateja krajnca je v slovenskem prostoru unikum. o tem bi se bilo treba
doslej že strinjati, a se morda v resnici ne ali pa ta pojav (ali dejstvo?) sploh ni zares
ozaveščen. škoda – ker je velika redkost, da lahko to zapišemo in v ozadju ni
nečesa, kar ne prenese drobnogleda; težko mi (kot urednici in kritičarki) pride na
misel kak slovenski literarni glas, ob katerem bi lahko zapisala – in tako tudi mislila –
da nima (tudi če vzamemo literaturo obče, se pravi, vključujoč vse literarne vrste in
zvrsti) vzporednice ali da nima vzporednice vsaj na nekaterih mestih.

pri krajncu je ta pojav, ki je obenem vsaj malo tudi zagata, zelo otipljiv in zdi
se, da to odraža tudi recepcija njegovega dela, za katero se zdi, da ne ve, kako se
njegovega dela lotiti, ki se z njim očitno ne poistoveti in ki uspe spregledovati pisavo,
ki je tako plodna, z vsem kar to prinaša dobrega in slabega izvirna, hkrati pa na
specifičen način trmasta in, morda, ne zares odzivna na recepcijo (ali pa samo
vztrajna).

da namreč matej krajnc svoj tekst podnaslovi z absurdni roman, ni nič, česar
ne bi bilo od krajnca pričakovati. seveda v krajnčevem romanu ne gre iskati likinj in
likov s poglobljeno psihologijo, močne pripovedne strukture, zgodbe s kakršnimkoli
odmevom na ustaljene modele gradnje pripovedi, ki določajo, kako naj bi se
dogajanje odvijalo (npr. junakovo potovanje), težko je najti tudi osebe, s katerimi se je
mogoče poistovetiti ali pa obravnavo tematik, ki pestijo sodobnost, s katerimi bi bilo
mogoče poglobljeno vstopati v stik.

zdi se, da recepcija krajnčevega dela te odsotnosti zaznava in ko zapišem, da
je njegova pisava trmasta in se na recepcij ne zares odziva, mislim s tem reči, da
krajnc ne popusti in nam ne ponudi ničesar od zgoraj navedenega – s tem, na neki
način, žrtvuje dialoškost, vztraja pa na trdnosti samosvojosti.

reči hočem, da je gospod z ezl eka delo, ki bi ga od krajnca pričakovala; delo
ne da občutka neprebranega znotraj opusa, daje pa občutek neprebranosti takoj, ko
se odmaknemo od krajnčevega opusa; gospod z ezl eka je tekst o glasbeniku, ki se
znajde v momentu prelamljanja intimnega, internega in družbenega, eksternega
sveta. je sredi ločitve, mesto, kjer je dolgo igral na ulici (mariborski ezl ek, ki se ga
splošna javnost najbrž spomni iz komada iva mojzerja ezl ek) pa dokončno preneha
obstajati, ko ga neki kapitalistični mogotec odkupi, da bo tam napravil parkirišče za
električne skiroje. ta »dokončno preneha obstajati« tudi ni nekaj, kar bi se (mi)
zapisalo po slučaju; zdi se, da je ulični glasbenik, ki se vsekakor bere (tudi zaradi
trajnosti njegovega notranjega miselnega ustroja) kot kontinuiteta osrednjega junaka
drugih krajnčevih romanov in kot avtorjev alterego, obstaja v nenehni nostalgiji, med
še obstoječimi, še zapomnljivimi kraji, prostori, ljudmi, referencami, glasbeniki,
literarnimi teksti …, in nečem, česar se ne spomni nihče (drug) več in je zapadlo
pozabi in počasi postaja samo še usedlina pod raznimi alegoričnimi parkirišči za
skiroje.

gospod z ezl eka se morda res bere kot »absurdni roman«, če ga beremo
površno; res je, da v tekstu ni veliko zgodbe, da v njem najdemo veliko prostih
asociacij, mešanj resničnih (tudi zgodovinsko pomembnih) dejstev in krajnčevih
predelav, izmislekov. nekdo kot je, recimo, miles davis se npr. lahko pojavi kot neka
figura s katero se je mogoče pogovarjati, ki se je nahajala v našem prostoru, ki je
mogoče imela celo odnos z glasbenikom, ki je osrednji junak dela. rečemo morda
lahko tudi, da ni popolnoma jasno, kakšen naj bi bil v krajnčevem svetu smisel, da na

prvo žogo opažamo nekakšno divje mešanje poezije, nonsensa, humorja, ki se ne
jemlje resno in ne jemlje resno ničesar okoli sebe.

ampak če gospoda z ezl eka beremo le malce bolj previdno, ni težko videti, da
krajnc pravzaprav govori o stiski izgube, pred katero poskuša osrednji junak
pobegniti v vedno iste reference, ki mu dajejo občutek, da je nekaj ostalo
nespremenjeno. da je nekaj vendarle še oprijemljivo njegovo in zanj prepoznavno v
svetu, ki se ne spominja pop-kulturne dediščine, ki ne ohranja mest za druženje (ezl
ek je bil ravno to; prostor druženja za ljudi, ki so še imeli čas za špas), temveč jih
nadomešča z alegoričnimi parkirišči za elektronske skiroje, ki dejansko prihranijo
malenkost časa, ki ga izgubimo, če uporabimo kolo ali običajen skiro ali gremo peš,
če, skratka, nimamo časa (za špas ali kaj drugega, kar je v kapitalizmu pač
redundantno in tako pač je). junak išče nekaj, kar bi bilo še oprijemljivo, ko razpade
njegov partnerski odnos, odnos z žensko, s katero sta zelo očitno imela neko obliko
razumevanja, ki je nima z nikomer drugim, kar je razvidno iz tipa dialogov, iz občutka,
da je ona edina, ki ga je dejansko razumela.

gospod z ezl eka se v takem razpadu obrača na mesto, ki se bi ne smelo zdeti
nepričakovano: h glasbi in literaturi, ki sta mu blizu. so to sodobne reference? so to
(še vedno) splošno razpoznavne reference? ne nujno. in tukaj bi bilo mogoče recimo
zapisati, da bi bilo fino, če bi bile te reference »posodobljene«, če bi krajnc, recimo,
hotel z njimi korespondirat s svetom tako, da bi se svet v njegovem pisanju
prepoznaval.

ampak krajnc dejansko vztraja v zapisovanju nečesa, kar je mogoče razumeti
kot avtorsko zavest. reference ne služijo refereiranju (heh) na sodobnost (ali kaj
drugega), ampak so živa, v tekst organsko vtkana krajnčeva zavest, ki kaže pomen
glasbe in literature ne kot nečesa, kar se pojavlja v neskončni verigi medbesedilnosti
in se vedno na nekaj nanaša, ampak kot nečesa, kar živi s človekom in v človeku kot
nekaj, kar gradi njegovo zavest in notranji svet.ž

zdi se pomenljivo, kako zelo se znajde recepcija krajnčevega literarnega sveta
v zadregi, kako zelo se ukvarja s formo in postopki (čeprav je res omejena vzdržnost
ponovitev o tem, da se njegovo delo poigrava s tem in onim in uporablja
postmodernistične postopke itd.), ker se, morda, tudi težko poistoveti z nečem, kar se
dejansko zdi krajnčeva izrazito specifična in nekako (to je čisto oseben dodatek)
pogumna in občudovanja vredna lastnost, da ga literatura in glasba nagovarjata zelo
osebno in da jima pusti, da ga gradita kot bitje, da ju dejansko »vzame vase«.
velik del literarne produkcije je (opažam kot urednica in kritičarka itd.) danes v
raznoraznih funkcijah; ne gre zares za sam ustvarjalni proces ali samo vsebino dela
ali – na to se je skoraj težko spomnit, ah – estetiko. neredko gre za pozicije in
izrekanja. krajncu ne gre za pozicije ali izrekanja. na zelo romantičen način mu gre,
pravzaprav, za upovedat sebe, svet in tisto, kar je živo v njem.

v gospodu z ezl eka so to izguba in posledična izgubljenost in stalnost nežne
in hkrati trdne nenehno spremljajoče prisotnosti umetnosti; zato se davis dejansko
lahko pogovarja s krajncem. zato dejansko obstaja z njim. ne v njegovi domišljiji, ne
kot nekakšno literarno poigravanje. zelo zares. samo ontološka raven tega »zares« je
morda taka, da jo je danes težko sploh razumeti, kaj šele živeti.

v tem smislu je krajnc eden najbolj romantičnih avtorjev v slovenskem
prostoru – in tudi tega, eksistencialne romantičnosti, manjka in tudi nanjo nas
opozarja s svojim delovanjem.