Obrazi našega kraja: Suzana Rajh – “Glina me je naučila, da nekaterih stvari preprosto ne moreš prehiteti”

Suzana Rajh je ustvarjalka, ki je svojo radovednost in ljubezen do gline postopoma spremenila v način življenja in svojo sanjsko službo. Za njo je petnajst let ustvarjanja z glino, Lončarski center Maribor pa je v desetih letih obiskalo že več kot 3000 udeležencev delavnic. Danes pravi, da je njena najpomembnejša vloga predvsem materinstvo, ob tem pa ostaja odločna in vztrajna ženska, ki vedno razmišlja, kako narediti korak naprej. Z njo smo se pogovarjali o začetkih, potrpežljivosti, pogumu za samostojno pot, odnosu do rokodelstva in o tem, zakaj je pri ustvarjanju pomembnejša izkušnja kot popoln končni izdelek.

Suzana, preden govoriva o glini, lončarstvu in vašem centru – kdo je ženska, ki stoji za vsem tem? Kaj bi o vas povedali tisti, ki vas najbolje poznajo?

Zadnji dve leti in pol sem predvsem mama. To je trenutno zagotovo moja najpomembnejša vloga. Sicer pa bi se opisala kot odločno in jasno žensko, ki ve, kaj želi – čeprav se znam prepustiti ritmu življenja, sprejeti, da ni treba imeti vedno vsega začrtanega, in zaupati, da se nekatere stvari pokažejo ob pravem času.

Mislim, da bi tisti, ki me dobro poznajo, rekli, da se bom vedno potrudila, da dosežem tisto, kar sem si zadala. Da sem odločna, vztrajna in včasih tudi precej neomajna. Verjetno bi dodali še, da sem zelo zahtevna in stroga – ne samo do sebe, ampak tudi do drugih.

Ko se nečesa lotim, želim stvar pripeljati do konca in jo zaključiti. Ne maram odprtih projektov.

Ste bili že kot otrok ustvarjalni, radovedni, vedno z rokami pri kakšnem ustvarjanju, ali vas je življenje pozneje pripeljalo do tega, kar počnete danes?

Že kot otrok sem bila zelo radovedna. Ob vsaki priložnosti sem kakšno stvar razstavila, potem pa jo je bilo seveda precej težje sestaviti nazaj. Vedno me je zanimalo, kako stvari delujejo, kako so narejene in kaj se skriva v njih.

Pozneje me je življenje odpeljalo malo naokrog. Naredila sem en velik ovinek, ki me je na koncu pravzaprav pripeljal nazaj – do točke, kjer lahko skozi svoje delo ponovno izražam svojo kreativnost in predvsem sebe.

Kje se je pravzaprav začela vaša zgodba z glino? Kaj vas je pri njej tako pritegnilo, da ste ji ostali zvesti?

Moja zgodba z glino se je začela čisto naključno, predvsem iz radovednosti in želje raziskovati, kaj vse lahko iz nje ustvarim in kako jo lahko oblikujem. Zelo hitro me je pritegnila in takrat sem si želela predvsem to, da bi ostala del mojega življenja kot hobi, nekaj, kar bi počela zase in za svojo dušo.

Potem pa me je pot z glino odpeljala precej dlje. Iz hobija je počasi prerasla v način življenja in nazadnje tudi v mojo sanjsko službo. Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi zanimivo, da se je nekaj, kar se je začelo tako naključno in brez velikih načrtov, razvilo v tako pomemben del mojega življenja.

Lončarstvo zahteva precej potrpežljivosti. Je bila potrpežljivost vedno vaša vrlina ali vas je tega naučila prav glina?

To vprašanje je zelo na mestu, saj potrpežljivost nikoli ni bila ravno moja vrlina. V teh petnajstih letih, odkar ustvarjam z glino, pa me je prav ona naučila, da nekaterih stvari preprosto ne moreš prehiteteti. Vse zahteva svoj čas. Glina zahteva svoj čas in je vedno polna presenečenj.

Kaj se je v vas zgodilo, da glina ni ostala samo hobi, ampak je postala vaš poklic in način življenja? S čim ste se ukvarjali pred tem?

Moj hobi je hitro postal moja velika strast. Še večjo strast pa sem odkrila v predajanju znanja drugim, predvsem otrokom.

Vedno znova me je navduševalo, kako so srkali nove informacije, kako neobremenjeno so ustvarjali in koliko domišljije so znali vnesti v svoje izdelke. Prav njihova radovednost in ustvarjalnost sta mi dali navdih in občutek, da je to nekaj, kar želim početi še bolj zares.

Pred tem sem imela precej resno in odgovorno službo. Seveda je tudi to, kar počnem danes, zelo odgovorno delo, le da to odgovornost doživljam drugače – na veliko bolj sproščen, ustvarjalen in tudi zabaven način. In mislim, da je prav v tem največja prednost.

Začeti nekaj svojega ni nikoli preprosto. Česa vas je bilo takrat najbolj strah?

To je pravzaprav ena taka zanimiva zgodba. Sama bi rekla, da je začeti nekaj svojega lahko tudi zelo preprosto – če res verjameš v svojo pot in se ji znaš na neki način prepustiti brez prevelikega strahu.

Moja pot se je začela popolnoma brez poslovnega načrta, brez velikih izračunov in dolgoročnih strategij, mogoče celo malo brezglavo. Nikoli nisem razmišljala o tem, kaj bi lahko šlo narobe. Preprosto sem verjela v to, kar počnem, in utirala svojo pot.

Danes je Lončarski center Maribor prostor, ki ga pozna veliko ljudi. Ste si na začetku predstavljali, da bo nekoč zrasel v to, kar je danes?

Na začetku si nisem predstavljala, da bo Lončarski center Maribor zrasel v to, kar je danes. In če sem iskrena, si to včasih težko predstavljam še danes. Verjetno tudi zato, ker se zelo redko oziram nazaj in premalokrat naredim analizo vsega, kar sem v teh letih dosegla. Vedno gledam predvsem naprej – ne želim zaspati na lovorikah, ampak razmišljam o tem, kaj lahko naredimo še bolje in kam lahko gremo naprej.

Me je pa deseta obletnica centra vendarle spodbudila, da sem se malo ustavila, prelistala svoje zapiske in pogledala nazaj. In moram priznati, da sem bila zelo vesela in tudi ponosna, ko sem ugotovila, da se je v vseh teh letih mojih delavnic udeležilo že več kot 3000 ljudi.

Takšne številke ti vendarle dajo vedeti, da je iz tistega začetka brez velikega poslovnega načrta nastalo nekaj, kar ima svojo zgodbo in kar je očitno našlo prostor med ljudmi.

Se vam zdi, da se je naš odnos do ročnega dela skozi leta spremenil?

Da, odnos do ročnega dela in ročno izdelanih izdelkov se je skozi leta precej spremenil. Sama sem največjo spremembo opazila predvsem v zadnjih petih letih.

Ko sem začenjala svojo pot, ljudje do rokodelstva morda še niso bili tako odprti in mu niso pripisovali takšne vrednosti, kot jo danes. Ljudje vse bolj prepoznavajo vrednost izdelkov, ki nastajajo v njihovem okolju, in še bolj vrednost tistih, ki so si jih izdelali sami na naših delavnicah. Zdi se mi tudi, da jih ne zanima več samo končni izdelek, ampak vedno bolj tudi sam proces nastajanja in izkušnja, da lahko nekaj ustvarijo sami.

Kdo danes najpogosteje pride na vaše delavnice – otroci, pari, družine, prijatelji, posamezniki?

Na delavnice prihajajo res zelo različni ljudje, zato težko izpostavim eno skupino, ki bi bila najpogostejša. Prihajajo otroci, pari, družine, prijatelji, posamezniki … skratka ljudje vseh generacij.

V zadnjem času opažamo tudi veliko zanimanja za različna praznovanja. In pri tem ne gre več samo za otroške rojstne dneve, ampak se za praznovanje ob glini vse pogosteje odločajo tudi odrasli. Zelo priljubljena so tudi druženja prijateljev in seveda team buildingi za zaposlene.

Pravzaprav se mi zdi najlepše to, da glina nima starostne omejitve. Vsak lahko v njej najde nekaj zase in ob njej doživi nekaj svojega.

Suzana, kaj si želite, da bi ljudje, ki danes vstopajo v vaš center, odnesli s seboj – poleg izdelka, ki ga ustvarijo z lastnimi rokami?

Ves čas poudarjam, da ni pomemben samo končni izdelek, ampak predvsem izkušnja. Izkušnja ustvarjanja, tega, da si dovolimo izraziti sebe in svojo kreativnost ter se ob delu z glino na neki način ponovno povežemo z naravo.

Želim si, da ljudje pri nas za trenutek pozabijo na vsakdanji tempo, se umirijo in preprosto uživajo v procesu. Da začutijo material pod svojimi rokami, si dovolijo ustvarjati brez obremenjevanja s tem, ali bo izdelek popoln, in odidejo z občutkom, da so naredili nekaj zase.

Izdelek, ki ga odnesejo domov, je na koncu lep spomin, veliko pomembnejše pa je tisto, kar so doživeli med njegovim nastajanjem.

The post Obrazi našega kraja: Suzana Rajh – “Glina me je naučila, da nekaterih stvari preprosto ne moreš prehiteti” appeared first on Lokalec.si.