OB 27. JANUARJU: Pozabljeni dan spomina

Danes, 27. januarja, obeležujemo svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov leta 2005 z resolucijo proglasila kot vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve fašističnega in nacističnega nasilja. Datum ni bil izbran naključno, saj je 27. januarja 1945 ruska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Dan je bil ustanovljen, da ne bi pozabili na grozote, ki so se takrat dogajale, pa tudi zaradi tega, kot v teh letih poudarjajo na različnih koncih, da v prihodnosti teh grozot ne bi ponavljali. Minilo je samo 21 let od uvedbe dneva spomina, v tako kratkem obdobju pa je večina na ta dan že nekoliko pozabila.

Začenši z Italijo, kjer se, tako glede na politični in medijski odziv kot na prirejanje najrazličnejših prireditev in dogodkov, bistveno večjo pozornost namenja nekemu drugemu dnevu spomina oz. 10. februarju, ko so na vrsti fojbe in eksodus, a na splošno po celem svetu, v katerem zgleda, da smo povsem pozabili na tisto drugo »vlogo« dneva spomina. Tisto, ki svari k temu, da naj ne bi takih grozot ponavljali. Zaradi tega bi izkoristil današnji 27. januar, za to da spomnim oziroma enostavno naštejem, koliko grozljivega dogajanja je trenutno po svetu, s tem da bom zagotovo pozabil na marsikaj, saj je najbrž redkokdaj bilo sočasno na svetovni ravni toliko kriznih žarišč.

Najprej bi, glede na to, da je 27. januar posvečen žrtvam holokavsta, spomnil na dogajanje v Gazi, kjer smo v teh letih ravno tako priča poskusu genocida, v tem primeru palestinskega ljudstva. Tamkajšnje dogajanje je po doseženem premirju kljub še vedno brezupni situaciji precej zapostavljeno v medijskem poročanju, saj ostaja odprtih še veliko drugih front.

Premirja ni na obzorju v Ukrajini, kjer se bližamo četrti obletnici od začetka ruske invazije. Tolikšno trajanje konflikta, kateremu tudi glede na zadnje tristranske pogovore ni videti konca, pa marsikaj pove. Dovolj, da trajanje vojne v Ukrajini primerjamo z obdobjem obeh svetovnih vojn, ki sta toliko gorja prinesli Evropi in svetu.

Če je torej vojna na evropskih tleh spet postala del vsakdana in smo jo »normalizirali«, imamo žarišča in napetosti po večjem delu planeta, tako zaradi notranjih kot zunanjih konfliktov. Ne smemo pozabiti na dogajanje v Iranu, na Sudan, kjer doživljajo eno najhujših humanitarnih kriz na svetu, na vse prej kot rešene zadeve v Siriji, na spopade na meji med Kambodžo in Tajsko, na trenja okrog Tajvana ter Grenlandije in na Venezuelo. Slednjo sem omenil kot zadnjo, s tem da je izostalo več svetovnih večjih ali manjših kriznih območij, a bi bilo težko omeniti vse.

Izkoristil pa bi krizo v Caracasu, da se navežem na ZDA, velesilo, ki naj bi si na papirju prizadevala, da večine omenjenih žarišč ne bi bilo. Da ji to ne uspeva, potrjujejo tudi besede začasne venezuelske predsednice Delcy Rodriguez, ki je v nedeljo dejala, da ima dovolj ukazov iz Washingtona, ki narekuje politiko v njeni državi od vojaške operacije v Caracasu in zajetja predsednika Nicolsa Madura v začetku leta, s katerima so se ZDA povsem požvižgale na mednarodno pravo, kot smo ga sicer poznali v zgodovinskem obdobju po zgoraj navedenem holokavstu. Ameriški predsednik Donald Trump pa se kljub temu hvali s tem, da je v svojem drugem mandatu končal sedem oz. osem vojn, če seznamu prištejemo Gazo.

Zaradi tega Trump sanja o Nobelovi nagradi, ki bi mu jo marsikateri svetovni voditelj tudi rad podelil, kot npr. italijanska premierka Giorgia Meloni. Marsikdo dvomi, da je sicer Trump res pogasil vse »požare«, za katere si sam pripisuje zasluge, neizpodbitno dejstvo pa je to, da je njegova politika prispevala k temu, da se je veliko žarišče, ki za nekatere spominja na ozračje državljanske vojne, vnelo ravno na Trumpovih domačih tleh. Nekdanje demokratične ameriške vrednote so trenutno na udaru kot najbrž še nikdar prej, kot potrjuje dogajanje v Minnesoti oz. ravnanje agentov ameriške službe za priseljevanje in carine (Ice), ki navidez brez večjih pomislekov sejejo smrt med nedolžnimi osebami, to pa Trumpova administracija opravičuje z enim od stebrov svoje volilne kampanje, in sicer z bojem proti nezakonitemu priseljevanju. Da, migranti. Kmalu bi na ta pozabljeni dan spomina pozabil tudi nanje. V luči vseh omenjenih žarišč se skoraj nismo zavedeli, da je minuli konec tedna v brodolomu pred obalo Sicilije vsaj 50 ljudi izgubilo življenje.