Noga je moj učitelj: Ana Štimac o življenju po amputaciji

Ana Štimac je v oddaji Moja zgodba delila svojo izkušnjo. Odločila se je za amputacijo noge, naredila poslovilno zabavo zanjo in se pripravila na novo življenje.

“Prišlo je do odprtega zloma, cel notranji gleženj je bil zdrobljen.”

“Šla sem po mačka okrog hiše. Sestopila sem s škarpe, morda pol metra visoke. Crocs mi je obrnil stopalo navzven. V stiku s tlemi se je gleženj zdrobil. Prišlo je do odprtega zloma, cel notranji gleženj je bil zdrobljen.” Povedala je, da je tisto sekundo vedela, da se je njeno življenje popolnoma spremenilo. “Da nikoli več ne bo, kot je bilo. Nisem pa se zavedala, kako hudo je bilo, dokler nisem prišla v bolnico in dokler mi ni kirurginja povedala, kaj je. Mislila sem, da me bodo pokrpali in bom čez dva meseca okej. Ampak ne, ni bilo tako.”

Del kosti, ki je bil zlomljen, je bil prepojen z bakterijo in mrtev

Bilo je popolnoma drugače. Sledil je zaplet za zapletom. “Vstavili so mi šraufke in ploščice, cel gleženj sem imela v titanu. Nekje po petih mesecih je infekcija udarila ven. Bila je precej visoko po kosti. Nato se je začelo bolnišnično zdravljenje, antibiotiki. Vsako rundo sem bila po dva meseca ali še več v bolnišnici. En kup operacij, čiščenja. Nihče ni vedel, da je bil del kosti, ki je bil zlomljen, prepojen z bakterijo in mrtev. Bila sem eno leto z mrtvo kostjo, medtem ko smo upali, da se bo gleženj zacelil in zbudil. Ni bilo več možnosti vstavljanja kakšnega materiala.”

Prizna, da je bilo to pravo treniranje psihe. “Takrat vidiš, kje si. Kako se boš s tem spopadel, kako si boš to vzel. Če boš zapadel v depro ali pa rekel: imam, kar imam, pa bom iz tega naredil najboljše. Imela sem srečo, da sem bila med ljudmi v bolnišnici. Bolnišnično osebje je bilo fenomenalno. Super so bili.”

Niti zdravniki niso več vedeli, ali lahko njeno nogo rešijo ali ne

Amputacija je bila zadnja možnost, ko ni bilo več rešitve. “Ko je prišlo do zadnje infekcije, ko so odprli gleženj in izrezali skoraj 10 cm mrtve kosti … Oni bi se še kar trudili. Svaka jim čast, še kar bi vztrajali. Jaz pa sem vedela, kaj me čaka. Vedela sem, da bo to psihičen boj še kar nekaj časa. Plus, da se lahko na koncu vseeno konča z amputacijo čez leto, dve, tri. A to je davek, ki terja psiho. Koža je odmrla, kar pomeni, da bi mi morali presajati kožo. Tudi z obroči, če bi kost ponovno zrasla in bi jo zacementirali do kolena … Nihče mi ni znal povedati, ali bom lahko šla čez dan brez bolečin. In jaz sem rekla, da se tega več ne grem.”

“Rada hodim v hribe, se ukvarjam z različnimi športi. Ne bi mogla delati kot maserka, terapevtka. Ne moreš biti tako dolgo na nogah. Seštela sem 2 in 2. Kaj se meni najbolj splača? Kakšno kvaliteto življenja bom imela naprej.”

Kako pa se je čustveno soočila z mislijo, da lahko izgubi nogo?

“Skozi je bilo to v ozadju. Leto in pol sem bila, kot da noge nimam. Imela sem jo, a nisem smela stopiti nanjo, nisem smela nič početi. Ni prišlo iz danes na jutri. Pri večini pride do travme – pride do nesreče, danes imaš, jutri nimaš. Pri meni je bilo drugače. Vedela sem, da tako več ne morem. Dokler se nisem odločila za amputacijo, so bili psihični boji, kako to zdržati. Ko pa sem se odločila za amputacijo, sem začutila olajšanje. Našla sem se, polna zagona, načrtov za naprej.”

Prizna, da je bil to šok za okolico: “Ljudje mislijo: ‘Izgubil bom nogo, to je konec sveta.’ Ne, ni. Lahko pa je nov začetek. Boljši začetek. Jaz vem, kako je matrati se s tem. Jaz sem bila s takšno nogo leto in pol. To mislijo tisti, ki hodijo normalno, ki nimajo težav.” Najtežje je bilo gledati domače, ki so trpeli: “Videli so, da sem nasmejana, dobre volje, ves čas sem se hecala. Zato so se tudi oni sprijaznili s tem.” Povedala je, da je naredila poslovilno zabavo za nogo: “Imela sem čas, da sem sama s sabo, da se pripravim na to. Ni bilo to iz danes na jutri. Temu rečem, da je bil to blagoslov.”

Za njo je dolga pot, a meni, da je najtežje že dala za sabo. Po poklicu je bioterapevtka in verjame, da ji je to pomagalo na poti: “Tale noga je moj učitelj, tukaj delam doktorat.” Zanimalo nas je, kako dojema pojem invalidnosti. Sama se ne smatra kot invalid: “Definitivno ne. Živim drugačno življenje. To so zgodbe, ki jih piše življenje. V življenju se marsikaj zgodi.”

“Nisem uboga, nisem revica. Imam več ovir, a se znajdem, sem brihtna.”

“Proteze danes še ne uporabljam, moramo najprej sanirati nogo, da bo dejansko pripravljena za protezo, da ne bo bolečin ob premikanju. Malo bo potrebna potrpežljivost in iznajdljivost.” Danes si pomaga s pripomočkom, ki ga je našla v Nemčiji, v Sloveniji ga ni. “To je zadeva, ki se natakne, spne s traki in jaz imam podaljšek od kolena. Torej, jaz se naslonim na koleno. Na ta način lahko pospravljam, kuham, tudi plešem. Ni pa tisto, ko sem imela bergle, ker bergle ti vzamejo vse. Bergle imam za kratke relacije, od kavča do WC-ja. S tem pa sem veliko bolj samostojna.”

Pri 16-letih zanosila in sama zaživela z otrokom

To ni edina težka preizkušnja, s prvo večjo se je srečala, ko je imela 16 let. Takrat je zanosila. “Bila sem v drugem letniku srednje šole, vedela sem takoj, da bom otroka obdržala, kljub temu, da so me vsi nagovarjali na splav. Nimam nič proti ženskam, ki naredijo splav. To moraš imeti jajca, jaz jih takrat nisem imela. Vedela sem, da ga bom spravila na svet. Danes ima 19 let, čudovita punca, čudovita ženska. Na dobri poti, da postane uspešna. Ena drugi sva bili v oporo. Otrok je imel otroka. Šla sem v srednjo šolo nazaj, njo sem peljala v vrtec, šla v srednjo šolo. Sošolci so šli žurat, jaz pa po njo, jo peljala v vozičku in se zraven učila. Vse se da. Vedno se najde pot.”

“Jaz živim polno življenje, bolj polno kot nekdo, ki ima obe zdravi nogi, pa životari iz dneva v dan.”

“Imeti otroka pri 16 ni tako lahko. Tisto je bila zame težja preizkušnja, pa ne bom rekla preizkušnja. Veliko več izzivov je bilo takrat kot zdaj, ko sem ostala brez noge. Jaz živim polno življenje, bolj polno kot nekdo, ki ima obe zdravi nogi, pa životari iz dneva v dan. Dejansko uživam v malenkostih. Užijem življenje. Živim sebe, da najdem in iščem sebe. Noga je velik učitelj zame.”

Starejša hči je ob tem, ko je povedala za amputacijo, dejala: “Ne vem, zakaj se nisi prej odločila za to.” Mlajši, ki ima 11 let, je bilo malo težje. “Povedala sem jim, da je to najboljša odločitev zame, da bom lahko z njo kam šla, saj takrat nisem mogla nikamor, bila sem med štirimi stenami, otrok pa bi rad nekam šel. Predstavljala sem ji, da bo mama bolj prisotna v njenem življenju. Krnu smo dali ime Sofija. Narisala je očke, usta. Skozi igro je videla, da če mami ni nič hudega, potem ni nič hudega. Na ta način.”

Celotni oddaji lahko prisluhnete spodaj.

The post Noga je moj učitelj: Ana Štimac o življenju po amputaciji appeared first on Lokalec.si.