Njegovo telo je bilo krhko, duh pa močan

V Trgovskem domu v Gorici je potekalo predavanje z naslovom Krščanstvo v poeziji Srečka Kosovela, ki ga je priredil Krožek Anton Gregorčič. Dogodek je uvedel predsednik krožka Bernard Spazzapan, gostja večera pa je bil mag. Božo Rustja, primorski duhovnik, teolog, urednik in publicist. Pesmi Srečka Kosovela je prebral Alessandro Pasi. Božo Rustja je dolgoletni odgovorni urednik revije Ognjišče, tiskovni predstavnik koprske škofije in pomembna osebnost kulturnega in medijskega prostora na Primorskem ter v Sloveniji. Podpredsednica krožka Ilaria Bergnach ga je predstavila kot človeka, ki izjemno spoštuje lokalno kulturno dediščino, v kateri ima Srečko Kosovel osrednje mesto.

Pesmi je pisal kot odrešenje

V ospredju predavanja je bila duhovna globina in osebna vera Srečka Kosovela ter razmislek o njegovem odnosu do Boga in religije. Ta odnos je pri Kosovelu izhajal iz njegove globoke bivanjske stiske in socialnega sočutja do človeka. Rustja je povedal, da mu je Rebula tako opisal pesnika: »Socialno čuteč je bil kot vsak pošten človek, ki ne trpi krivice,» in s tem Kosovelovo socialno naravnanost postavil v širši humanistični okvir.

Božo Rustja je predstavil tudi Kosovelovo družinsko ozadje. Oče Anton Kosovel je bil doma iz Črnič na Vipavskem, učitelj, pevovodja in organist, ki je za otroke uglasbil tudi nekaj maš. Mama Katarina Stres je bila iz Kobarida, kjer je bil v njeni mladosti kaplan Simon Gregorčič. »Oba, oče in mati, sta prinesla v družino bogato kulturno in duhovno dediščino,» je povedal Rustja, »in to sta predala otrokom.« Kosovel je v svojih 22 letih ustvaril obsežen in izjemno zreli opus. Rustja je ob tem poudaril, kako neverjetna je bila njegova modrost v primerjavi z današnjimi mladimi ljudmi iste starosti. Pesmi je pisal kot odrešenje, hkrati pa je svojo smrt ne samo slutil in napovedal, temveč jo je dobesedno opisal.

Februarja leta 1926 je Kosovel skupaj z drugimi prijatelji odšel na literarni večer v Zagorje ob Savi. Ko so se zvečer vračali v Ljubljano je vlak odpeljal brez njih. Ker ni imel nikogaršnjega znanca in ni imel denarja za prenočišče, je prebil noč na postaji. Bil je lahno oblečen in se prehladil. Vročina se je vlekla, razvilo se je vnetje sinusov, nato vnetje možganske mrene. Doma je bolehal dva meseca, nato je umrl. Pred smrtjo mu je tomajski župnik Albin Kjuder, s katerim se je Kosovel rad pogovarjal tudi o verskih vprašanjih, podelil zakrament za umirajoče. Župnik Kjuder pa je o Kosovelu zapisal, da »bil je krhek po telesu, a močan po duhu«.