Neverjetna arhitektura – Poglejte, kako ljudje že tisočletja živijo brez klime

Arhitektura,ki preseneč. Življenje v sušnih in polpuščavskih območjih že dolgo pomeni izziv. Ljudje so morali najti načine, kako preživeti, pa ne samo preživeti, ampak tudi udobno živeti. Te zelo suhe hiše niso zgolj zatočišče pred vročino in pomanjkanjem vode, ampak so tudi dokaz, kako se kultura in okolje prepletata.

Podnebne spremembe prinašajo več suše in vročinskih valov, zato so te starodavne rešitve še bolj pomembne danes. V tem članku bomo pogledali, kako so različne skupnosti po svetu prilagodile svoje domove, katere tehnike uporabljajo in kakšen pomen imajo te tradicije zdaj.

Zgodovina in arhitektura zelo suhih hiš

Ljudje so se že tisočletja spopadali z neugodnimi razmerami, kjer vode ni dovolj in senca je luksuz. V jugozahodnih ZDA so pred več kot pet tisoč leti začeli graditi adobe hiše, iz mešanice zemlje, vode in trave. Te opeke se sušijo na soncu in ponoči oddajajo toploto, ki so jo čez dan zbrale. Tako je v notranjosti prijetneje, kljub vročini zunaj.

Podobno v Jemnu, na arabskem polotoku, stojijo večnadstropne stolpnice iz sušenega blata v mestu Shibam, ki mu pravijo “Manhattan puščave“. Zgradbe so visoke do enajst nadstropij, kar je bilo priročno, saj prostor ni bilo veliko, hkrati pa ščitijo pred vročim soncem. Vertikalna gradnja je nekaj posebnega in pravi izziv za preživetje v puščavi.

V Iranu pa so ustvarili nekaj povsem drugačnega: ledenice yakhčali. Te stožčaste zgradbe z vodoodporno malto sarooj so služile za shranjevanje ledu, tudi ko je zunaj peklensko vroče. Pasivno hlajenje, ki ga omogočajo, je prava inovacija za takšno okolje.

Gradbeni materiali in tehnike, ki ohranjajo bivalno udobje

Vsi materiali, ki jih uporabljajo za zelo suhe hiše, so lokalni in prijazni do okolja. Zemlja, pesek, blato, apno, trava, to so sestavine, ki dobro zadržujejo toploto in hkrati izolirajo. Tako ni treba veliko porabiti za umetno hlajenje, kar pride prav predvsem tam, kjer ni stalne elektrike.

Tudi danes se graditelji pogosto vračajo k tem tehnikam. Superadobe, kjer zemljo natlačijo v vreče in naredijo kupole, je dober primer združitve tradicije in moderne tehnologije. Tak način je hiter, cenovno ugoden in okolju prijazen.

Družbeni in okoljski vidiki suhe arhitekture

Zelo suhe hiše niso samo zgradbe, ampak del kulture in identitete ljudi. Ohranjanje teh stavb pomeni tudi ohranjanje znanja, ki se prenaša od staršev do otrok.

Poleg tega pa so takšni domovi tudi odgovor na izzive podnebnih sprememb. Ker bo suša prizadela še več ljudi, je izkušnja s preživetjem v suhem okolju dragocena za vse.

Vprašanje pa ostaja: kako združiti staro znanje o suhi arhitekturi z novimi tehnologijami, da bomo lahko ustvarili trajnostne domove prihodnosti?

Zaključek

Zelo suhe hiše po svetu nas učijo o prilagodljivosti in trajnosti v neizprosnih razmerah. Tradicionalne metode, kot so adobe, stolpnice iz blata in ledenice yakhčali, dokazujejo, da lokalni materiali in modrost zadoščajo za udobno bivanje kljub vročini in suši.

V času globalnega segrevanja in suše so te rešitve lahko dragocen vir navdiha za prihodnje arhitekte. Hkrati pa je treba spoštovati tudi kulturno dediščino, ki stoji za temi edinstvenimi domovi.

Pripravil: J.P

Vir: National Geographic, Smithsonian Magazine, ArchDaily, The Guardian Environment

The post Neverjetna arhitektura – Poglejte, kako ljudje že tisočletja živijo brez klime first appeared on NaDlani.si.