Nekoč vozil po motokros stezah, po hudi prometni nesreči postal parakolesar

Nekoč je vozil po motokros stezah, danes pa navdušuje kot uspešni parakolesar. Kljub preizkušnjam ga vodi neomajna volja in pozitiven pristop do življenja. To je zgodba Aneja Dopliharja.

“Precej me je pritegnilo, da je šport adrenalinski, s kolesom se dosegajo visoke hitrosti. Pri parakolesarstvu lahko omenim, da sem dosegel najvišjo hitrost 96 km/h. Tisti, ki živi od hitrosti, ve, da ti požene kri po žilah. Prerivanje na tekmovanjih, da si izboriš pozicijo sploh za ciljni šprint… Kar se tiče samih treningov, moraš resnično vložiti trud. V tem primeru sem posameznik, saj je parakolesarstvo individualni šport. Nisem vezan na nikogar, vse, kar naredim, je v mojih rokah.”

Na svetovnem prvenstvu je dosegel četrto mesto. Kakšni so bili občutki?

“Pred samim tekmovanjem sva s trenerjem vedela, da sva favorita za visoka mesta, nisva pa vedela, kam sodiva. Prvič smo imeli pri parakolesarjih tako zahteven profil proge, s precej klanca, saj imamo sicer pretežno ravninske tekme. Poleg tega je bil tisti dan dež, kar pomeni drsečo cesto, tehnično zahtevno progo, hitre spuste in zahtevne ovinke. Treba je biti dovolj hiter, da narediš razliko, ali pa da jo zadržiš. Vse malenkosti so se tisti dan zložile skupaj in mi je uspelo doseči zares dober rezultat. Malo je zmanjkalo do medalje – morda sekunda, dve. Ampak na ravnini, cilj je bil na ravnini, in za ciljni šprint moram pridobiti še malo moči. Na tem delam celo zimo in še naprej. Tako da s tem četrtim mestom lahko smo zadovoljni. To je najboljši rezultat parakolesarja v Sloveniji. Upam, da ga letos popravim.”

Je tudi športnik leta, parakolesar leta

“Predvsem mi je všeč to, da smo parakolesarji vsako leto bolj prepoznavni v Sloveniji. Kolesarska zveza Slovenije nas je povabila na večer, kjer podelijo priznanja najboljšim kolesarjem in parakolesarjem. Biti v središču pozornosti, poleg vseh vrhunskih kolesarjev, ki so v samem svetovnem vrhu, je dodaten bonus tej prestižni nagradi, ki sem jo prejel.”

V to je vloženih precej ur treninga. “Moram dosti trenirati, da dosežem rezultate. To moraš trenirati več let, da se dokažeš, kam sodiš.” Sam trenira vsak dan na kolesu, dvakrat tedensko je v fitnesu. “Pri športniku je pomembna disciplina. Zjutraj pojem zajtrk, nato naredim nekaj malenkosti, potem sledi trening na kolesu ali fitnes trening. Trening na kolesu traja dve, tri ure, za vikend pa so treningi daljši. Sistematično moraš slediti ciljem.”

“Dirka se ni odvila po mojih pričakovanjih.”

Spomnili smo se tudi trenutkov, ko je pristal na vozičku. V motokrosu je dosegel nekaj lepih rezultatov, potem pa je na tekmi v okolici Maribora prišlo do nesreče. “Dirka se ni odvila po mojih pričakovanjih. Prvo vožnjo sem zmagal, drugo vožnjo pa sem na enem delu proge, kjer je bilo malo bolj drseče, letel čez belanco. Motor me je vdaril direktno po hrbtenici. Obležal sem in se nisem mogel pobrati. Star sem bil 24 let. V zadnjem predelu me je bolelo, bil sem dovolj star, da sem vedel, za kaj se gre. Nisem imel občutka v nogah. Ko sem ležal na trebuhu in si stisnil noge, občutka ni bilo. Nisem imel druge možnosti, kot čakat, da vsi motorji letijo mimo mene, mimo moje glave.”

Prišli so reševalci, ob njem je bil tudi oče, ki je bil z njim na tekmi. Oče mu je rekel: “Vse bomo zmogli.” “Nas v družini so vedno učili, da moramo držati skupaj, če se le da. In mi se tega držimo. Podpora družine, ne samo družine, tudi prijateljev. Tisti, ki so me poznali, v takih situacijah ti veliko pomeni, da nisi sam. Moraš imeti podporo.”

“Družina mi je veliko pomagala. Vesel sem, da imam tako podporo. Mislim pa, da je bilo zanje težje sprejeti situacijo kot zame. Pridejo lepi in tudi težki trenutki v teh dneh, in si moraš dajati podporo eden drugemu, da greš lepše čez ta proces,” poudari.

“Nikomur nimam kaj očitati. Napaka je bila moja.”

“S tistim dnem se mi življenje ni ustavilo. To, da imam voziček, je najmanjši problem. Problem je, ker ga opazijo vsi okoli mene. Jaz sem bil odločen, da bom življenje peljal naprej. Prvo je bil fokus na rehabilitaciji, da bi uspel shoditi, narediti korak. Do tega žal ni prišlo, poškodba je bila prehuda. Tako da sem življenje zapeljal tja, kamor so se odprla vrata, in to je bil nov šport – parakolesarstvo zaradi adrenalina. Tekmovanja so precej podobna motokrosu. Gruča tekmovalcev se zapodi v ozek ovinek, moraš se prerivati, pride tudi do kakšnega padca. Ampak je adrenalin, pulz je visok že na štartu. Tako da to tekmovalno vzdušje je ostalo v meni,” pove.

Danes se trudi, da življenje čim bolj užije.

Celotni zgodbi lahko prisluhnete spodaj.

The post Nekoč vozil po motokros stezah, po hudi prometni nesreči postal parakolesar appeared first on Lokalec.si.