.jpg)
2 hours ago
24
Še pred nekaj desetletji je bila papirnata pomorska karta eden najpomembnejših pripomočkov na vsaki ladji. Brez nje si je bilo težko predstavljati varno plovbo med jadranskimi otoki, skozi ozke prelive ali proti neznanemu pristanišču. Danes večino tega dela opravijo GPS, elektronske navigacijske naprave in digitalne karte, vendar papirnate pomorske karte še niso povsem izginile.
Na številnih starejših plovilih jih še vedno najdemo, skrbno zložene ali zvite v predalih navigacijske mize. Nekateri pomorščaki jih uporabljajo kot rezervni pripomoček, drugi jih hranijo iz navade ali zaradi spominov na obdobje, ko je bilo treba položaj ladje določiti s kompasom, ravnilom in svinčnikom.
Ko je bilo treba svoj položaj na morju izračunati
Pomorske karte so bile dolgo osnovno orodje za načrtovanje plovbe. Na njih so bili označeni otoki, obala, pristanišča, svetilniki, podvodne čeri, plitvine in globine morja.
Za razliko od običajnih geografskih zemljevidov so vsebovale podatke, ki so bili neposredno povezani z varnostjo plovbe. Številke, razporejene po morski površini, so označevale globine, posebni simboli pa nevarnosti in navigacijske oznake.
Pomorščak je s pomočjo kompasa določil smer plovbe, na karti izmeril razdaljo in izračunal, koliko časa bo potreboval do naslednje točke. Pri tem je moral upoštevati še veter, morske tokove in hitrost plovila.
Če je bila obala vidna, je lahko položaj določil z opazovanjem znanih objektov, denimo svetilnikov ali značilnih rtov. S presečiščem dveh ali več izmerjenih smeri je na karti dobil približen položaj ladje.
Na odprtem morju je bilo zahtevneje. Tam so se pomorščaki zanašali na računanje preplute poti, kompas in pri daljših plovbah tudi na astronomsko navigacijo. Napake so lahko pomenile precejšnje odstopanje od načrtovane smeri.
Pomorske karte, Foto: arhivJadran, kot so ga poznale generacije pomorščakov
Posebno mesto imajo pomorske karte Jadranskega morja. Zaradi razčlenjene obale, številnih otokov in ozkih prelivov je bila natančna navigacija tukaj še posebej pomembna.
Kdor je nekoč plul med Zadrom in Dugim otokom, je na takšni karti spremljal globine, položaje svetilnikov in prehode med otoki. Predvsem v bližini obale so bili ti podatki nepogrešljivi.
Starejši pomorščaki se spominjajo tudi posebnega načina dela. Na navigacijski mizi so ležali karta, šestilo za prenašanje razdalj, navigacijski trikotnik in svinčnik. Načrtovana smer je bila začrtana neposredno na papirju, položaji plovila pa so se med plovbo sproti vrisovali.
Po končani poti so na karti pogosto ostale črte, oznake in datumi. Marsikatera stara pomorska karta je zato tudi zapis poti, ki jih je določena posadka preplula skozi leta.
GPS je spremenil skoraj vse
Pravi preobrat je prinesla satelitska navigacija. Sistem GPS se je razvijal od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, za civilno uporabo pa je postal posebej pomemben v devetdesetih letih. Ko so postali sprejemniki cenovno dostopnejši, so se začeli širiti tudi med lastniki manjših plovil.
Pomorščaku ni bilo več treba položaja določati samo s pomočjo opazovanja obale in izračunavanja preplute razdalje. GPS je lahko prikazal zemljepisne koordinate, elektronski navigacijski sistemi pa so jih povezali z digitalno pomorsko karto.
Danes lahko že na manjšem čolnu spremljamo položaj, hitrost, smer in načrtovano pot na enem samem zaslonu.
Sodobni navtični sistemi omogočajo tudi prikaz globin, opozoril na nevarnosti in podatkov drugih plovil, če je na voljo ustrezna oprema. Toda tudi najnaprednejša elektronika ima svoje omejitve.
Zakaj papirnatih kart še niso povsem opustili?
GPS je odvisen od sprejema satelitskih signalov, elektronski navigacijski sistemi pa potrebujejo delujočo opremo in napajanje. Motnje signala, okvara naprave ali izpad elektrike lahko posadki otežijo navigacijo. Zato papirnate karte ostajajo uporabna rezerva, če so ustreznega merila in posodobljene.
Pri večjih trgovskih ladjah so se uveljavili certificirani elektronski navigacijski sistemi ECDIS. Ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, vključno z ustrezno rezervno rešitvijo, lahko nadomestijo papirnate karte. To pomeni, da papirnate karte danes niso več obvezne na prav vsaki ladji.
Pri rekreativni plovbi jih nekateri lastniki še vedno uporabljajo predvsem za pregled širšega območja in načrtovanje daljših poti. Na veliki papirnati karti je namreč mogoče hitro videti razmerja med otoki, prelivi in pristanišči, ne da bi bilo treba nenehno premikati ali pomanjševati digitalni zemljevid.
Ob tem velja opozoriti, da stare pomorske karte niso primerne za zanesljivo navigacijo brez preverjanja njihove aktualnosti. Globine, navigacijske oznake, pristaniške ureditve in druge informacije se lahko spremenijo.
Foto: arhiv Vse za moj danStare karte danes pripovedujejo tudi zgodovino plovbe
Razvoj pomorskih kart sega stoletja v preteklost. Srednjeveški pomorščaki so uporabljali portolanske karte, na katerih so bili posebej natančno prikazani obalni obrisi, pristanišča in smeri plovbe.
Pozneje so se z razvojem geodetskih meritev, hidrografije in tiskarstva karte postopoma izboljševale.
Na Jadranu so pomembno vlogo pri kartiranju odigrale tudi hidrografske službe nekdanje Avstro-Ogrske in pozneje Jugoslavije. Njihove karte so uporabljale generacije trgovskih pomorščakov, ribičev in jadralcev.
Danes so nekateri starejši izvodi zanimivi tudi za zbiratelje. Posebej privlačne so karte z ročno vrisanimi potmi, starimi oznakami svetilnikov ali podobo pristanišč, kakršna so bila pred desetletji.
Digitalna navigacija je plovbo močno poenostavila, ni pa odpravila potrebe po poznavanju morja, navigacijskih oznak in osnovnih pravil določanja položaja.
Papirnata karta ima zato še vedno svojo vrednost. Tudi če nikoli več ne pristane na navigacijski mizi, lahko pokaže, kako so ljudje pluli po Jadranu, še preden je majhna pika na zaslonu začela natančno kazati njihov položaj.
Objava Nekoč so po teh kartah pluli po Jadranu, danes pa jih je skoraj povsem nadomestil GPS se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)