»Nekoč sem razmišljal, kaj bi vse dal, da bi lahko igral z Avseniki«

Klepet je zajel marsikaj, tudi kočljive teme. Tommy Budin je pač pri 28 letih nadpovprečno zrel. Ne hlini, ni mu nerodno priznati šibkosti. Pogovor je bil sicer v izhodišču namenjen uspehom, saj je Budin nedavno z najvišjo oceno in posebnim priznanjem magistriral iz klarineta na konservatoriju v Trstu, že šest let je član Ansambla Saša Avsenika in pred nekaj tedni je tudi prvič pretekel maraton. Ob čestitkah za podvig se je zahvalil in hitro razložil, da je začel teči, da bi shujšal. Potem je postal odvisen od teka.

Zakaj ste izbrali New York?

Ker je maraton v New Yorku znan in ker sem si želel iti nekam, da ni ravno Ljubljana. Prijatelj je bil v New Yorku lani, od njega sem dobil zamisel, in ko sem pogledal na koledar, sem ugotovil, da ravno tisti konec tedna ansambel nima nastopov, kar je skoraj nemogoče.

Koliko nastopov imate na leto?

Lani 160, a zmanjšujemo število. Letos jih bo 140–150.

To pomeni, da nastopate vsak konec tedna?

Nekako.

Kako ste postali član Ansambla Saša Avsenika?

Imel sem 14 ali 15 let, ko sem šel poslušat Avsenike v Dutovlje. Takrat sem razmišljal, kaj bi vse dal, da bi lahko igral z njimi. Medtem sem študiral klarinet, se usmeril v klasično glasbo, razmišljal, da bom igral v klasičnem orkestru. A potem mi je prijatelj iz Nabrežine poslal povezavo na oglas Avsenikov, da iščejo klarinetista.

Ravno klarinetista ...

Takrat sem bil v dvomu.

Zakaj?

Bal sem se. Prepričan sem bil, da edino, kar res znam, je igrati klarinet. Kaj bi bilo, če bi se izkazalo, da nisem dovolj dober? Ljudje okrog mene so me vseeno prepričali, naj poskusim.

Koliko klarinetistov se je potegovalo za mesto v ansamblu?

Ali 20 ali 40. Tega nisem nikoli točno preveril. Bom vprašal.

Večina najstnikov išče upor v rocku, danes bolj rapu ali trapu. Zakaj ste vi sanjali o narodnozabavni glasbi?

Najprej zaradi družine. Nonoti na obeh straneh so imeli kasete, ki sem jih poslušal od rojstva. A mislim, da je to zanimanje povezano tudi s tem, da sem pripadnik slovenske manjšine. Verjetno gre tudi za iskanje slovenske identitete.

Niste imeli glasbenih vzornikov v družini?

Ne. »Vrgel« sem se v to in – nihče mi nič ne more.

To je torej bil vaš način upora?

Recimo. Pač, grem v to, ker nihče mi ne bo mogel reči to ne, to ne ...

Smo v dneh knjižnega sejma v Ljubljani, na katerem je bila pred nekaj leti v ospredju Nekropola Jurija Devetaka. Veste, da imate majhno vlogo pri njenem nastanku?

Kakšna naj bi bila moja vloga, ne vem. Sem pa Jurija v najslabših dneh, ko ni videl konca, poslušal in podpiral.

Pravi, da je že nehal risati, ko ste ga vi, takratni član Ansambla Nebojsega, prosili, naj nariše nekaj za vaše majice. Začel je spet.

Aha, ja ... Jurija sem vedno zelo podpiral. Tudi takrat, ko je bil neodločen, ali bi šel na šolo za stripe v Padovo.

Sta prijatelja?

Velika prijatelja. Redno se srečujeva na kavi, nekaj bova tudi naredila skupaj.

Skupaj? On riše stripe, vi igrate klarinet ...

Jaz ne igram samo klarineta in on ne riše samo stripov (se nagajivo nasmehne). Zadnje čase se zelo posvečam kompoziciji, kar me trenutno najbolj veseli. On pa se usmerja v animacijo in animiran film potrebuje glasbo ...

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.