Nekateri zagovorniki usmrtitve bolnikov gredo tako daleč, da človeško življenje primerjajo s pasjim

V času približevanja referenduma o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bo 23. novembra letos, je Metka Zevnik, predsednica Združenja starih staršev, opozorila, kako daleč so sposobni iti nekateri zagovorniki zastrupitve bolnikov – in sicer v vlečenje vzporednice med človekom in psom.

“Če pogledamo psa, ki trpi, ponavadi, če smo dobri lastniki, tega psa damo tudi usmrtiti. Ga damo uspavati, zato ker ga težko gledamo, kako trpi. Ne vem, zakaj bi delali neko razliko pri človeku. Zakaj pa hočemo gledati človeka, svojega bližnjega, kako trpi, če tega ne želi?”, je v lanskoletnem soočenju na javni RTV Slovenija, konkretno v času pred posvetovalnim referendumom, kjer se je odločalo o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, med drugim izrekla Nina Beyokol.

Kako daleč smo zdrsnili kot družba?, se nedvomno glasi vprašanje, ki se odpre ob tako neprimerni primerjavi človeka in psa. Poleg tega, da pes za razliko od človeka ni bitje, ki ne zmore razmišljanja o svojem obstoju in pa o samem smislu trpljenja, je potrebno tudi zavedanje, da ko se začne govoriti glede usmrtitev iz usmiljenja, da se torej trpečega reši bolečine, se stopi na nevaren teren, saj se lahko izgovor hitro zlorabi, če se prične vrednost življenja meriti na podlagi meril drugih. Opomin na primerjavo trpljenja človeka in psa je sicer na omrežju X spodbudil odzive, kot sta denimo: “Ta gospa je izraz stanja umirajočega duha sodobne družbe, ki se ne zna več spopadati s problemi, ne želi jih sprejeti, poskuša jih eliminirati za vsako ceno. Problem je, da ta družba ne more več do zvezd ‘per aspera ad astra’, kajti pot do tja si zapirajo”; “Trpeče ljudi enači s psom, ki trpi – zato jih je dobro ubiti, tako kot psa! Podn”.

Izrečeno je bilo! pic.twitter.com/6y1Zxfe02q

— Metka Zevnik (@MetkaZevnik) November 12, 2025

Metka Zevnik, ki je poleg Beyokolove sodelovala na omenjenem soočenju na javni televiziji, je opozorila, da je moderno človeka zastrupiti, ko ga boli, ko umira, ga malo prisiliti, da bo malo prej. “Ker kot smo slišali, je ceneje. To je izračunano do pare natančno v predlogu zakona. Se pravi, tako daleč smo prišli. Tako daleč smo prišli, da človeško življenje primerjamo s pasjim”, je bila kritična.

V nadaljevanju je izpostavila, da je bilo tudi v parlamentu, ko se je razpravljalo o tem zakonu oziroma o referendumu, rečeno, saj tudi pes zasluži milostni strel. “Veste, kje so bile milostne usmrtitve? ‘Gnadentod’. 1. decembra 1938 je Adolf Hitler zadolžil zdravnike, določene po imenu, ki naj izvršijo ‘Gnadentod’ pri duševnih bolnikih. 560, mislim, jih je šlo iz celjske bolnišnice direktno potem v koncentracijsko taborišče”, je opomnila.

“Ne govorim konkretno, da je to tukaj, ampak ti izrazi se pojavljajo. Mene to zelo žalosti. Pravzaprav sem pretresena. Pretresena sem nad tem, da govorci, ki to podpirajo, imajo stalno, kako je to ‘človeku omogočimo dostojanstvo'”, je navedla v nadaljevanju in opomnila na primer svoje matere, ki je bila rakava bolnica. Povedala je, da je bilo njeno upanje, njen smisel to, da je imela zdravnico, ki ji je pomagala čez vse. “Lepo smo živeli tisti dve leti, mirno. Kje je našla smisel? V mojih otrocih, v vnukih. In ko je čutila, da je dovolj, ko je šlo veliko kemoterapij mimo nje, sva šli nekega dne skupaj po stopnicah, po stopnicah na onkološki, rekla zdaj me ne bo več nazaj. Čas se je iztekel”, je pojasnila.

Usmrtitev človeka je priznanje neuspeha naše družbe

Opozorila je, da bi imela uzakonitev medicinske zastrupitve psihološki pritisk na dolgotrajno bolne, na kronične bolnike in tudi na umirajoče. “Zavračam usmrtitev človeka. To ni niti pomoč in niti rešitev. Je priznanje našega neuspeha družbe. Glejte, namesto, da bi mi našim mamam, očetom, starim staršem zagotavljali dostojno življenje in kvalitetno življenje in zdravljenje, ponujamo enostavno konec življenja z zastrupitvijo. To se sliši prav grozljivo.”

Foto: Posnetek zaslona RTVS

Zevnikova meni, da je naša prva dolžnost, da kot družba iščemo rešitve za kvalitetno, kakovostno življenje do naravne smrti. “Zagotovo je to paliativna oskrba v tistih zadnjih mesecih do smrti, ki prinaša dobroto, tolažbo in seveda lajšanje bolečin. To, kar medicina danes zmore. Žal pa ne zmore ta vlada urediti niti dolgotrajne oskrbe niti paliativne, dostopnosti do zdravnika ni, do zdravljenja ni in to spravlja danes starejše in bolj bolne ljudi v obup. Obup pa je klic do samomorilnosti”, je bila jasna.

V omenjeni oddaji je nastopil tudi ljubljanski mestni svetnik in predsednik stranke Glas za otroke in družine Aleš Primc, ki je med drugim izpostavil prepričanje, da slovenska družba ne sme dati otrokom sporočila, da ko je prva težava, da ko prvič nekaj ni po tvoje, ko prvič malo trpiš, se greš kar ubit. “Kakšno sporočilo boste dali otroku, ko boste eno uro nazaj dali ubit vašo staro mamo? Ja, zakaj ste jo dali ubiti? Zato, ker je trpela. Ko bo on prišel k vam, bo rekel, jaz trpim, kaj mu boste rekli? Ubij se, ali kaj? Že ta debata je grozna”, je izpostavil in dodal, da bi bilo potrebno otrokom dati sporočilo, da se je potrebno boriti, iti po porazu naprej. Ko padeš, vstati, ne pa odnehati.

A. H.