Negujmo običaje

Velika sobota je, vse je pomito in pometeno. Na mizi je pogrnjen bel prt. Na prtu pisan jerbas. Okoli mize stoje otroci. Mama prinaša: najprej velik kolač, spomin Kristusove trnove krone. On trnovo krono, mi sladko pogačo. Nato prinese pet pirhov, to so Jezusove rane, kaplje njegove svete krvi. Za obod jerbasa zatakne tri korenine hrena, simbole žebljev, s katerimi so pripeli Zveličarja na križ. Nato zadehti pleče in gnjat. Blagoslovljeno meso predstavlja jagenjčka, samega Jezusa, ki je umrl za nas. Napolnjen jerbas mati rahlo zagrne s čipkastim prtičem. Tako stoji jerbas na mizi! Sama lepota in skrivnost ga je. Obred priprave velikonočnega žegna v strnjenem Finžgarjevem zapisu opisuje za družino svečan trenutek, hkrati pa ponazarja, da je veliki teden, od cvetne nedelje do velike noči, prežet s simboliko in običaji. Velika noč, kot je zapisal Žiga Turk, ni samo največji, ampak za razumevanje tudi najtežji krščanski praznik. Da bi doumeli čudež vseh čudežev, niso dovolj besede, saj...