NEDELJSKI NASVET: Slabi dve uri sem preždel ob polnilnicah in polnil baterijo

Nihče me ni silil vandrati po državi z električnim Minijem Aceman E z dometom mestnega avtomobila. Ni me najbolj navdušil čas, preživet na bencinskih črpalkah (s polnilnicami nekje ob strani), a ura in tričetrt v treh dneh ni toliko, da bi zaradi tega propadel svet, v vožnji pa sem užival. Se pa strinjam, da bi bilo potovanje udobnejše, če bi bilo postankov manj.

Da sem stal petkrat v treh dneh (upoštevana so polnjenja na hitrih polnilnicah po poti) in ob prevoženih dobrih 900 kilometrih, je v prvi vrsti kriva majhna baterija z neto kapaciteto 38,5 kWh, bi se pa dalo še malo optimizirati načrtovanje. V baterijo gre ravno toliko energije, da je s konservativno vožnjo po avtocesti (tempomat nastavljen na 118 kilometrov na uro) možno prevoziti približno 200 kilometrov. Odvisno pač od topologije poti. Od tu ideja, da postanke načrtujem, ko napolnjenost baterije pade za približno polovico. Verjetno bi bilo bolje, če bi mejo napolnjenosti spustil, kar bi verjetno storil ob boljšem poznavanju avta, saj bi potem polnjenje potekalo hitreje (npr. od 20 do 70 odstotkov). Dodatna oteževalna okoliščina je bila ta, da na nobenem od treh ciljev, kjer sem preživel več ur, ni bilo mogoče polniti baterije. Če bi jo lahko, bi bilo popotovanje veliko lažje. Čeprav sem postanke vedno tvorno izkoristil.

Prvi dan sva se odpravila na Dolenjsko. Baterija je bila polna do roba, tako da polnjenje od 58 odstotkov do nekaj čez 85 na hitri polnilnici blizu Brežic ni trajalo dolgo (dobrih 20 minut). Ravno toliko, da sva naročila in spila kavo. Vožnja nazaj v Ljubljano je zahtevala nekaj več energije, saj je raven napolnjenosti padla na 41 odstotkov. To noč sva ostala doma, zato sem avtomobil priklopil na javno polnilnico z izmeničnim tokom in baterijo napolnil do roba. Če bi imel domačo polnilnico, bi polnil na njej, izguba časa je v obeh primerih minimalna. Tisti dan sva prevozila okoli 250 kilometrov. Nič posebnega. Pomembno je, da zaradi uporabe električnega avtomobila nisva na cilj prispela nič kaj dosti kasneje, saj je kava vedno obvezna!

Bolj zahteven je bil drugi dan, ko je bilo v načrtu, da prevoziva skoraj 500 kilometrov. Za začetek sva se odpravila proti vzhodu do Radencev s predvidenim postankom na bencinski črpalki blizu Maribora. Tam sva stala tudi na poti nazaj (obakrat okoli 25 minut) ter baterijo iz okoli 40 oziroma 54 odstotkov napolnila na 81 in 88 odstotkov. Vmes je bilo vedno več kot 100 prevoženih kilometrov. Do Ljubljane je nato napolnjenost padla pod 30 odstotkov. Sledilo je polnjenje do 92 odstotkov blizu doma in vožnja do Kopra ter zadnjega polnjenja tisti dan. Mariborski polnjenji sva izrabila za kavo in nazaj za sladoled, medtem ko je bilo ljubljansko namenjeno preoblačenju, kajti še isti dan je sledila pot do Novigrada. Ponovno je bil potreben postanek (kot rečeno, v Kopru). Edini, ko sva dvajset minut presedela v avtomobilu, da je kazalec napolnjenosti poskočil na 82 odstotkov.

Tretji dan je bil spet preprost. Sledila je vrnitev domov in en sam postanek, tokrat poleg Kozine. Najkrajši od vseh, saj sva baterijo napolnila samo do 80 odstotkov. Uganili ste. Spet je bil čas za kavo!

Število postankov ni najboljša reklama za električne avtomobile, a moram obenem poudariti, da sem sedel za volanom avtomobila, ki ni najbolj primeren za takšne poti. Velika večina vožnje je potekala po avtocesti, zato poraba 17,2 kWh na 100 km ni pretirana (v mestu Mini porabi občutno manj), in če se boste obregnili ob hitrost, potem naj povem, da še zdaleč nisem bil najpočasnejši med vozniki osebnih vozil. S tempomatom, nastavljenim na 118 kilometrov, sem bil med povprečno hitrimi!

The post NEDELJSKI NASVET: Slabi dve uri sem preždel ob polnilnicah in polnil baterijo appeared first on Tehnozvezdje.