»Ne vem, če bo Izrael dočakal sto let obstoja«

»Izrael je ta mesec praznoval 77 let obstoja, vendar če bo njegova vlada nadaljevala na poti nezaslišanega nasilja nad Palestinci, ne vem, ali bo dočakal sto let.« To je bila grenka ugotovitev, s katero je novinar Gad Lerner, avtor knjige Gaza - Ljubezen in sovraštvo do Izraela, uvedel svoj četrtkov nastop na festivalu èStoria. Z njim se je pogovarjal novinar Rai Antonio Di Bartolomeo.

Lerner je ponosen na judovske korenine vendar kritičen do Izraela in njegove vlade. S kritiko želi Izraelu pomagati. Zaradi tega je pogosto tarča napadov tudi italijanskih judovskih skupnosti, ki vsako kritiko na račun Izraela sramotijo z očitki antisemitizma. S tem sami podžigajo antisemitizem, ko judovsko diasporo enačijo z izraelsko politiko, medtem ko gre za dve povsem različni stvarnosti.

Sionizem je bil začetno laičen

Gad Lerner se je rodil v Bejrutu, del družine in mnoge sorodnike ima v Izraelu. »Če se moji predniki še pred vojno ne bi zatekli v Palestino, se jaz ne bi rodil,« pravi. Zato je navezan na sionistično idejo o judovski državi v Palestini, čeprav priznava, da je ta ideja za marsikoga lahko tudi sporna. Prvotni sionizem je bil laičen. Kasneje se je sprevrgel v nekaj drugega. Oklenil se je verskega fanatizma, ne izključno judovskega, saj v naselbinah na zasedenih ozemljih živijo tudi krščanski sionisti.

Zakaj taka involucija sionizma? Mnogi Izraelci so se opijanili od lastne vojaške premoči in prepričanja, da je uspehe v številnih vojnah vodila božja roka in da jim je zato vse dovoljeno. Zlorabljajo biblijske mite, povezuje jih verski fanatizem in etnocentrična ideologija, ki izključuje sobivanje z drugačnimi. V tem so si judovski verski fanatiki skrajni islamski džihadisti podobni, eni so v oporo drugim, skupaj pa uničujejo možnost miru in sobivanja dveh narodov v Palestini.

Netanjahu potrebuje Hamas, javno je priznal, da ga je Izrael tudi financiral, zato da bi razbil enotnost Palestincev in čim bolj zakasnil nastanek njihove države. Hamasovo nasilje ne vodi nikamor, le v še večje gorje, izraelski desnici pa nudi pretvezo za nečloveško maščevanje, ki se je po 7. oktobru sprevrglo v sistematično etnično čiščenje.

Besede genocid Lerner noče uporabljati, je pa z veseljem predstavil knjigo palestinsko-ameriške novinarke Rule Jebreal naslovljeno prav Genocid. Kar se dogaja v Gazi, Jeruzalemu in na Zahodnem bregu, je samo po sebi že dovolj grozovito. Bolj kot besedno zaostrovanje je zato po njegovem treba iskati vse še najmanjše poti dialoga in sprave. Ublažiti je treba strasti, ne jih podžigati

Kot pozitiven zgled je omenil Gorico, kjer je z veseljem prisluhnil slovenskemu pozdravu z odra od odprtju festivala. Spomnil se je dogodka iz začetka 90. let, ko se je v Trstu znani desničar zagnal proti deželnemu svetniku, ker je govoril slovensko.

Pot dialoga je strma

Pot dialoga je strma in zahtevna, a jo je nujno ubrati. Tega pa žal ne počneta ne izraelska vlada ne Hamas in to je zelo slabo za oba naroda. V Palestini tako ali drugače živi 7 milijonov Judov in prav toliko Palestincev. Lerner ne vidi druge perspektive kot dve državi, morda povezani v konfederacijo in z mednarodnim nadzorom. Težje uresničljiva se mu zdi rešitev ene same večnacionalne države. Res je, priznava, da je tudi rešitev dveh držav videti utopična.

»Novica dneva je žal ta, da je izraelska vlada odobrila 22 novih naselbin na Zahodnem bregu. Brez sramu povedo, da želijo z njimi preprečiti, da bi kdaj tam nastala samostojna palestinska država.« Lerner je zato črnogled. Netanjahu je odličen taktik, ko gre za njegovo politično preživetje, nima pa nobene strategije. Aneksija Cisjordanije ne pomeni, da bodo tam živeči Palestinci postali izraelski državljani. Cilj je etnično očistiti podeželje, ga kolonizirati, Palestince pa potisniti in zapreti v mestne enklave, zapore na odprtem, kakršna je bila do njenega uničenja Gaza. Tam ne bodo imeli ne volilne ne drugih državljanskih pravic. To je srhljiva vizija avtoritarne, etnokratske, v bistvu fašistične države.

Država, ki sloni le na nasilju in zatiranju drugega naroda, pa ne bo dolgo preživela. Tudi krščanski križarji so nekoč osvojili Jeruzalem, a so ga obdržali le 88 let, dokler jim ga ni spet odvzel Saladin. Arabci so sposobni prenesti najhujše muke in gledajo na dolgi rok, čakajo svojo novo priložnost. Možno je, da Izrael ne bo preživel dosti dlje, kot so križarji.

Ali res ZDA in EU obračajo zdaj hrbet Izraelu? Da, vendar prepozno. To bi morali narediti dolgo prej, saj imajo politična in ekonomska sredstva za pritisk na Izrael. Ves čas pa so popuščali provokacijam Netanjahuja, ki je vsakič šel še korak dlje prepričan, da ga bo Zahod nazadnje prisiljen podpreti. K temu prispevajo tesne vezi skrajnih desnic. V evropski skupini ECR, ki jo je do nedavnega vodila Giorgia Meloni, je podpredsednica Izraelka. Evropski desnici je Izrael všeč, ker je brutalen, agresiven do islama, zagovarja etnično čisto in versko fanatično državo.

Tej pogubni viziji, v katero se kmalu lahko pogrezne tudi Evropa, je treba kljubovati. Zato bo Lerner 7. junija prepričano sodeloval na shodu za mir v Gazi.