Ne boste verjeli, kaj je Tina Gaber doživela kot otrok – njena travma danes pretresla Slovenijo

2 days ago 13

ARTICLE AD

LJUBLJANA – V objavi, ki je zazvenela kot udarec – neposredno, brez olepševanja – je Tina Gaber, sociologinja in dolgoletna aktivistka, razgrnila enega svojih najglobljih, najtišjih spominov. Spomin, ki ima vonj starih blokovskih hodnikov, zadušene svetlobe, in tiste moreče tišine, ki jo v otroških ušesih preseka le krik.

Tisti večeri – ni jih pozabila. Ker se jih ne da.

»Kot mala punčka sem v bloku imela tri sosede, za katerih vrati je domovalo družinsko nasilje. Še danes mi v ušesih odzvanjajo tisti večeri – kriki, udarci, zadušeni jok.«

Objava, objavljena na njenem Instagram profilu (@tina_gaber), je bila objavljena kot zgodba – tista, ki izgine v 24 urah. A ta ni izginila. Delila jo je z namenom. Ker nekaterih stvari – enostavno – ne smeš več nositi sam.

Zvoki, ki jih ne izklopiš. Niti desetletja kasneje.

Gaberjeva ni pisala o sebi kot o partnerki predsednika vlade – to ni bil PR zapis. Bila je to zgodba majhne deklice, ki je ležala v postelji v nekem bloku – v Ljubljani, med razpokami starih sten, kjer je življenje za mnoge teklo naprej, za nekatere pa se je vsak večer znova ustavljalo.

»Ležala sem v postelji, majhna in nemočna, in poslušala, kako se za stenami podira svet.«

Takšna izjava – redka je. Preprosta. A nosi več kot tisoč statističnih poročil.

V letu 2023 je bilo v Sloveniji prijavljenih 1.621 primerov nasilja v družini, kažejo podatki Statističnega urada RS. In kot vedno – številke so nižje od realnosti. Ker večina nasilja se ne prijavi. Ker večina ostane tiha. Stene so še vedno debele.

»Travma ostane« – in kaj ostane za njo?

V tistem stavku je srž vsega.

»Travma ostane. Takrat sem si prisegla – ko bom velika, jih bom vse spravila za zapahe. Danes tega ne morem. Lahko pa govorim. Lahko snemam. In lahko odprem prostor, kjer se resnice ne molči.«

To niso velike besede – to je otroška prisega, ki je v odrasli dobi postala javna zaveza. Gaberjeva danes ne dela v policiji, ni sodnica, nima pristojnosti preganjati nasilnežev. Ampak ima nekaj drugega – glas. In občinstvo, ki ga posluša.

Morda ne bo zaprla nikogar. Bo pa odprla – prostor. Pogovor. Mikrofon.

Bloki – iste fasade, različne resnice

Ko govorimo o nasilju v družini, pogosto pozabimo, da se to ne dogaja nekje daleč – na podeželju ali v oddaljenih mestih. Ne. Dogaja se tukaj. Za stenami istega vhoda, v Šiški, Fužinah, za Bežigradom. Dogaja se v stanovanjih z lepo urejenimi cvetličnimi koriti, s prijaznimi pozdravi na hodniku – in z nočmi, ki jih ne moreš opisati.

Po poročanju Društva SOS telefon je bilo lani zabeleženih več kot 6.300 klicev na pomoč. Več kot 3.000 teh klicev so opravile ženske, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z nasilnežem. In pogosto so zraven otroci. Ki poslušajo. Ki ležijo v postelji. In si – kot Tina – prisežejo, da tega nikoli ne bodo dovolili.

Zakaj ravno zdaj? In zakaj javno?

Vprašanje, ki se vedno pojavi: zakaj zdaj? Zakaj javno? Zakaj to objaviti na Instagramu?

Ker je to edini prostor, kjer danes množice poslušajo. Ker tiskana pisma niso več v modi. Ker mikrofon ni vedno dostopen. In ker Instagram ni več samo za filtre – postaja (če to hočemo ali ne) novi prostor spomina, upora, odziva.

Tina Gaber je že večkrat opozorila na težave, ki jih družba raje pometamo pod preprogo – ne le nasilje, tudi problematiko izčrpanosti otrok v šolskem sistemu, pasivnost politike pri vprašanjih okolja in pravic živali.

Od glasu do premika?

Vprašanje ostaja – ali lahko ena objava premakne sistem? Morda ne.

A lahko premakne posameznika. Lahko doda zagon ženski, ki že mesece razmišlja, ali naj pokliče na varno hišo. Lahko spodbudi soseda, da enkrat – ne, ne pogleda stran – ampak pokliče policijo. In lahko vpliva na politika, da v prihodnjem mandatu spremeni zakon, ki bi moral biti že zdavnaj drugačen.

Gaberjeva zgodba je osebna, a kolektivna. V njej se najde vsaka Slovenka, ki je kdaj v otroštvu zadrževala dih, da ne bi slišala preveč. Ali pa – da ne bi slišali nje.

Prostor, kjer se ne molči

Zadnji stavek, s katerim je zaključila objavo, ni le lep literarni lok. Je manifest.

»In lahko odprem prostor, kjer se resnice ne molči.«

In če kdo dvomi, ali je to dovolj? Potem ne pozna pomena resnice v državi, kjer so molk, sram in »to ni moja stvar« že dolgo uradna politika mnogih hodnikov.

Klic na pomoč ni sramota. Je dejanje moči.

Če ste vi ali kdo, ki ga poznate, žrtev nasilja v družini, so vam na voljo strokovne službe, kjer vas bodo poslušali – in vam verjeli. Pokličite brezplačno številko 080 11 55 (Varna hiša) ali se obrnite na Center za socialno delo v vašem kraju. Tudi anonimno. Tudi če niste prepričani.

Vsaka zgodba šteje. In vsaka zgodba ima pravico biti povedana.

Vir: