Natečaj za Spomenik slovenske osamosvojitve: čigav spomenik? (1. del)

Čakali smo in dočakali – po dolgotrajnem in deloma polemičnem procesu smo v začetku marca dobili rezultate natečaja za osrednji državni spomenik osamosvojitvi slovenske države. Vprašanje, ali je upravičil pričakovanja, je odvisno od tega, ali so bila ta visoka ali nizka. S soavtorjem sem svoje stališče do natečajnega razpisa razdelal v članku na tem spletnem mestu julija lani in moj pogled na rezultate je nedvomno pogojen s tam izraženim razumevanjem izhodišč.

Če na kratko povzamem: posebna vladna komisija je v letih 2023–24 izoblikovala natečajna izhodišča in kot najprimernejše mesto za spomenik določila Trg republike, kjer je 25. junija 1991 potekala osrednja slovesnost ob razglasitvi samostojne države z dvigom nove zastave – dejanjem, ki je postalo simbol osamosvojitvenega procesa. Za natančnejšo opredelitev pogojev umestitve na trg so oblikovali podkomisijo s predstavniki arhitekturne in konservatorske stroke, ki je določila ožje območje natečaja: površino kocke, ki stoji v vhodnem atriju podzemne pasaže Maximarketa na vzhodnem robu trga. Kocka je bila ob osamosvojitvi oblikovana kot korito za lipo osamosvojitve, ob prenovi trga pred leti pa so drevo zaradi slabih pogojev presadili v bližnji park in na njegovo mesto postavili drog z zastavo. Natečajna površina je v 98-odstotni lasti Mercatorja oziroma njegovega sedanjega tujega lastnika. Natečajna naloga eksplicitno narekuje: »Osrednji element oz. motiv Spomenika osamosvojitve naj predstavlja drog s slovensko zastavo, ki je tudi varovana sestavina Trga republike kot spomenika državnega pomena.«

Vsaka ocena rezultatov natečaja mora izvirati iz (nujno tudi subjektivnega) razumevanja oziroma interpretacije teh izhodišč. Pozornost širše javnosti nedvomno najprej in najbolj pritegnejo vizualizacije zmagovalne rešitve, mediji ob tem navedejo še kratek povzetek utemeljitve komisije natečaja in morebiten komentar te ali one pomembne osebnosti. Za bolj poglobljen vpogled pa velja pregledati zaključno poročilo ocenjevalne komisije, predvsem splošni vsebinski del in obširnejše komentarje posameznih elaboratov.

Zdi se, da poročila komisij v strokovni, kaj šele širši, javnosti običajno niso deležna prave pozornosti: tisti, ki jih natečaj zanima, seveda vsaj preletijo povzetke, t. i. inserte iz poročila, ki so objavljeni ob nagrajenih elaboratih na spletni strani ZAPS; bolj podrobno pa se jim zagotovo posvetijo natečajniki, ki iščejo v njih potrditev lastnih rešitev ali razlago, zakaj njihova ideja ni bila prepoznana kot najboljša ali vsaj ustrezna. Toda ker se od ocenjevalne komisije pričakuje strokovna odličnost in nepristranskost, bi morali na ta besedila gledati kot na arhitekturno kritiko prvega reda – gre za vsakokratno iskanje, prepoznavanje in utemeljevanje aktualnih strokovnih usmeritev arhitekturnega snovanja. Če se člani komisije zavedajo te širše razsežnosti njihovega poslanstva, bi morala ta besedila postati temeljno branje za tiste, ki jih zanima arhitektura in arhitekturna misel danes.

1. Dobro blago se samo hvali

V uvodu splošnega poročila o prispelih elaboratih komisija opaža, da je bilo zanimanje natečajnikov in število prispelih popolnih elaboratov visoko (36), »kar potrjuje veliko zanimanje za simbolni, identitetni in sporočilni pomen izpostavljene naloge v javnem prostoru«.

Mogoče je število prispelih elaboratov visoko v primerjavi z neprimerljivo obsežnejšimi nalogami, ki so običajne za javni natečaj – šole, bolnišnice, telovadnice itd. Glede na, prvič, izjemen, »družbeno konstitutiven« simbolni pomen predmeta natečaja in, drugič, do minimuma tako v fizičnem kot vsebinskem smislu skrčena izhodišča natečaja, pa moramo ugotoviti prav nasprotno: ne samo presenetljiva, ampak alarmantna je vrzel v seznamu prispelih avtorjev. Če se omejimo samo na arhitekturno stroko (pa natečaj v enaki meri nagovarja tudi kiparsko), je nemogoče spregledati, kdo vse se natečaja ni udeležil. Je bilo krivo pomanjkanje časa? To je težko verjeti glede na že omenjeni skromni obseg natečaja, še bolj pa glede na strokovni prestiž, ki bi ga morali pripisovati osrednjemu državnemu spomeniku. Poleg tega prav zaradi pomanjkanja podobnih razpisov (o čemer spregovori komisija v nadaljevanju) pomeni natečaj za spomenik redek ustvarjalni izziv, saj ta naloga sodi med temeljne umetniške zvrsti arhitekturnega poklica – neredko spomenik razumemo celo kot najčistejšo in najvišjo arhitekturno nalogo. Argument komisije tu pade v prazno prav na mestu, kjer bi se morali (samo)kritično vprašati, kaj je pripeljalo do takega prezrtja v stroki. Lahko si dovolimo ugibanje, da gre po eni strani za nezanimanje zaradi do absurda privedenih izhodišč, po drugi strani pa kar za tihi bojkot natečaja, ki ne ustreza svojemu namenu.

Poročilo takoj zatem kritično ugotavlja, da rezultati natečaja »hkrati razkrivajo dolgoletno stagnacijo na področju javnih razpisov za umetniške intervencije v javnem prostoru, predvsem tistih, ki bi sistematično spodbujali sodobne, raziskovalne in procesualne pristope«.

Ta ugotovitev uvaja kritično oceno komisije splošne ravni prispelih rešitev:

»Pregled prispelih predlogov kaže na pretežno naivno, pogosto zastarelo in v številnih primerih tudi formalno nizko umetniško ter prostorsko raven rešitev.«

Ta ugotovitev je nesporna, ne glede na stališče opazovalca. Povedano naravnost: splošna raven rešitev ni visoka. Splošni vtis ob pregledu rezultatov je občutek zmede in dezorientiranosti. Če stanje slovenske arhitekture in kiparstva sodimo po tem natečaju, je slika zaskrbljujoča.

»… rezultati kažejo na problematično prepletanje vprašanj identitete, državljanske in demokratične participacije z logikami trženja, turizma in zastarelega razumevanja spomenika kot izoliranega identitetnega znaka na prazni površini.«

Komisija problem prepoznava predvsem v komercialno-turistični usmerjenosti nekaterih rešitev: delovati hočejo kot blagovna znamka, kot destinacija, kot turistična ikona. Ta ocena se zdi na mestu; pri nekaterih rešitvah je to bolj očitno, pri drugih pa je mogočih več interpretacij.

Zanimiva pa je izjava o zastarelem razumevanju spomenika kot izoliranem identitetnem znaku na prazni površini: o čem pravzaprav govori? Bistvena, čeprav mogoče premalo prepoznana značilnost tradicionalnega spomenika je skrbna umestitev v ožji in širši prostor – v osi ulic in vedut. Tudi boljši primeri modernistične javne plastike ohranjajo ta čut za kontekst. Kakšen izolirani znak na prazni površini torej? Verjetno je mišljena sporočilna in alegorična eksplicitnost, ki prevladuje pri tradicionalni javni plastiki, medtem ko sodobni pristopi iščejo večpomenskost, odprtost in večjo vlogo opazovalca.

»Tako stanje je toliko bolj presenetljivo, ker je sodobna umetniška, arhitekturna in krajinska produkcija v Sloveniji sicer visokokakovostna, mednarodno primerljiva, dinamična in izrazito sodobno naravnana.«

Dobro blago se samo hvali. Če zapisano drži, se še toliko bolj potrjuje zamolčano – zaskrbljujoče slab odziv na natečaj.

2. Pluralnost

»Očitno pa je, da je tematika spomenikov in spominskih obeležij v okviru javnih natečajev obravnavana redko in brez kontinuitete, zaradi česar se sodoben, odprt in pluralen diskurz o spominskih intervencijah v javnem prostoru razvija počasi in z velikimi težavami. Komisija meni, da so zaznane pomanjkljivosti del širšega problema razumevanja vrednot javnega prostora, njegove simbolne razsežnosti in dolgoročnega upravljanja.«

Zanimiva izjava, če pomislimo na sestavo te komisije in se spomnimo, kako nastajajo številne manjše spominske intervencije v javnem prostoru že samo v Mestni občini Ljubljana – brez javnih natečajev, s predvidljivimi avtorji. Priložnosti za razvijanje »sodobnega, odprtega in pluralnega diskurza« je bilo že samo v glavnem mestu kar nekaj.

»… sodobni spomeniki po svetu vse pogosteje posegajo po participativnih praksah, dinamičnih medijih in kritičnih prostorskih intervencijah. Komisija ob tem izpostavlja prizadevanja naročnika in Vlade RS, da je bil projekt zastavljen širše kot pri prejšnjih podobnih natečajih, vključno z oblikovanjem posebne komisije za določitev vsebine in lokacije spomenika ter z organizacijo javne razprave v državnem zboru.«

Ni jasno, katera javna razprava je tu mišljena: javna predstavitev natečajne naloge v državnem zboru 23. 6. 2025, ki je vključevala odgovore na vprašanja udeležencev (»Q&A«), si tega naziva pač ne zasluži.

»Kljub tem korakom komisija ocenjuje, da bi moral biti proces za spomenik takega pomena še daljši, bolj odprt in vključujoč, ter bi moral sistematično zajeti širši spekter družbenih skupin, vključno z generacijami, rojenimi po osamosvojitvi. Brez širokega, strokovno podprtega in vključujočega diskurza o pomenu osamosvojitve ter simbolni vlogi Trga republike je težko postaviti trdne temelje za sodobno spominsko obeležje temeljnega dogodka slovenske demokracije.«

Pomembno priznanje. Pojdimo še korak naprej: če govorimo o pluralnosti in demokratičnosti v procesu, potem verjetno ni nesmiselno pričakovati, da bo posebna skrb namenjena nazorski, politični in idejni (tudi po strokovni plati, se razume) pluralnosti članov komisije, ki bo izbrala najprimernejšo zasnovo spomenika osamosvojitve – osrednjega državnega obeležja, posvečenega dejanju, ki utemeljuje demokratično sobivanje različno mislečih. Poglejmo si torej sestavo komisije in se vprašajmo, katere od članov lahko povežemo s političnimi opcijami, ki niso zastopane v aktualni vladi. Ena od vzdrževanih iluzij v arhitekturi in umetnosti je, da na ravni »strokovnosti« nazorska prepričanja ne štejejo in jih je zato nehigiensko omenjati. Gre za tabu, ki koristi samo izbranim, sproščeni demokratični javni razpravi pa ne. Da pluralnosti teoretskih in ustvarjalnih pristopov in stališč ne omenjamo. Čeprav je o tem sila neprijetno govoriti (ko pa smo stanovski kolegi itd.), je treba reči bobu bob: pri sestavi ocenjevalne komisije so vprašanje nazorske pluralnosti prezrli, kot taka pa ni bila ustrezna za izrekanje o tako temeljnem simbolnem dejanju, kot je postavitev spomenika osamosvojitvi.

Zanimiva potrditev zgoraj zapisanega je bila v tem tednu oddaja na Radiu Študent. Kolega arhitekta in publicista Uroš Mikanović in Blaž Šenica, oba tudi asistenta na Fakulteti za arhitekturo, sta v lucidnem pogovoru v tipično RŠ-ovski (samo)ironiji ventrilokvizirala tiho in neizogovorjeno stališče člana komisije (25:35): »Delati se moramo, da hočemo ta spomenik anti-socializmu: samo zato, da ga ne naredijo tisti, ki ga zares hočejo … In to zato, ker oni bodo naredili grd spomenik … Ker ne znajo. Ne znajo se niti prav spominjati, čeprav se edini hočejo tega spominjati. Končni rezultat tega je /…/, da levičarji dobijo spomenik lastnemu desničarstvu.«

Vsej ironiji navkljub je ta hipotetični citat pomenljiv sam zase. Občutek je podoben kot ob nedavnih kontroverznih prisluhih vplivnim osebnostim: v javni sferi redko slišimo nekaj, kar vsi vemo ali vsaj slutimo, a se moramo pretvarjati, da ni tako.

Da se razumemo: nikakor zgornjega cinizma ne pripisujem članom komisije kar povprek ali kateremukoli izmed njih posebej. Toda izrečeno govori, če ne drugega, o vzdušju v državi. In odgovornost vsakogar, ki s pluralnostjo in demokratičnostjo misli resno – upam, da to velja za vse z akademskimi pozicijami – je, da zahteva več. Da si želi srečanja z Drugim – tako na mestnem trgu kot na forumu javne razprave kot v poroti ocenjevalne komisije.

»Projektom, ki so prejeli priznanja in nagrado, je uspelo spomenik umestiti v zelo občutljiv, pluralen in zgodovinsko zavarovan ambient Trga republike …«

»Pluralen« je na tem mestu verjetno mišljen kot »tak, ki ima več umetniških izrazov«. Dejavniki »pluralnosti« so Ravnikarjeva (sicer tudi notranje pestra) arhitektura, ki trg obdaja z dveh oz. treh strani, Glanzova stavba Ljudske skupščine, današnjega Državnega zbora, s plastiko Kalina in Putriha, zelenje Valvasorjevega parka, kjer se skriva Grobnica narodnih herojev Mihevca in drugega Kalina, Tršarjeva spomenika revoluciji in revolucionarju, t. j. Kardelju. Trg se torej praktično v celoti izrazno in sporočilno umešča v čas prejšnje države, po zaslugi Ravnikarjeve veščine pa vanj vstopajo tudi selektivne vedute mesta, najbolj izrazito baročna silhueta Uršulinske cerkve.

»Zgodovinsko zavarovan«: mišljeno je »spomeniško« varstvo, a lapsus je umesten – natečajna naloga namreč varuje tudi določeno zgodovino oz. njeno interpretacijo.

»… ter spominsko intervencijo razumeti kot priložnost za refleksijo kolektivnega spomina, državljanske vloge in identitete v odprtem demokratičnem prostoru.«

Velike besede in vrednote, ki jih od tovrstnega spomenika smemo pričakovati, zato jih je smiselno vzeti v ozir ob pregledu vsake od izbranih rešitev.

Opisu postopka izbora sledijo besede o zmagovalnem predlogu:

»Posebej pomembno je bilo razumevanje zgodovinskega spomina kot pluralnega in dinamičnega procesa, neločljivo povezanega s prostorom Trga republike, ki je z intervencijo hkrati ohranjen in preoblikovan v prostor kolektivnega spominjanja osamosvojitve. Natečaj je obenem potrdil, da je Trg republike edino ustrezno mesto za tako obeležje, saj ima simbolno vlogo prostora razglasitve samostojnosti 26. junija 1991.«

Ni pojasnjeno, kako je natečaj potrdil to predhodno sprejeto stališče komisije za pripravo izhodišč za natečaj. Mimogrede, velika večina ocenjevalne komisije natečaja je bila že del tiste prve komisije. Z zgornjo izjavo torej komisija potrjuje samo sebe.

3. Simbolno središče države

V nadaljevanju poročilo še več besed nameni pomenu območja Trga republike. Med drugim ugotavlja, da »razpis natečaja pomeni tudi priznanje dejstva, da Trg republike država še vedno oziroma vedno bolj razume tudi kot svoje simbolno središče, ki zahteva ustrezno vzdrževanje kulturne dediščine. Komisija posebej poudarja, da bi si bilo težko zamisliti le realizacijo Spomenika osamosvojitve na Trgu republike, obenem pa prepustiti stolpnico TR2, ki je v postopku prodaje, komu drugemu kot prav uporabniku, za katerega je bila prvotno zasnovana: slovenski vladi.«

Pomemben poudarek, ki bi si zaslužil še več besed, če je že toliko govora o simboliki: sedanji položaj Trga republike je tak, da sta glavni prostorski in vertikalni dominanti – stolpnici, ki od tu obvladujeta ne samo trg, ampak mesto – v lasti banke, ki je napovedala prodajo, in enega največjih tranzicijskih tajkunov. Vzhodno stranico trga tvori danes na pol prazno nakupovalno središče, žrtev še ne zadovoljivo pojasnjene napake ljubljanske komunale, zahodno pod plaščem kulturnega varstva obvladuje simbolika revolucionarnih spomenikov. Severna »fasada« – pročelje državnega zbora – je odrezana od trga s cesto, kar natečajniki rešujejo z regulacijo prometa in novim tlakovanjem. Če je prva komisija ugotovila, da Trg republike ne prenese novih monumentov, bi lahko naročniku – Vladi RS – že takrat predlagala, naj se prvenstveno loti preoblikovanja okolice trga v pravo, ne samo simbolno politično in kulturno središče. V strokovni javnosti je bilo slišati že več konkretnejših predlogov v tej smeri (primer). Ob tem bi lahko, kot je bilo ob razpisu natečaja večkrat rečeno, razpravo o primernem mestu spomenika zares odprli javni, strokovno utemeljeni razpravi. Ena možnost bi bil »urbanistični« natečaj, ki bi preveril primernost več lokacij v mestu – bi bilo pa na ta način težje obvladovati naracijo.

»Komisija na koncu izraža željo, da bi bila realizacija prvonagrajene rešitve Spomenika osamosvojitve na Trgu republike prvi korak k novemu, samozavestnemu, odprtemu in enakovrednemu dialogu med državljankami in državljani ter predstavniki oblasti. Taka sodobna, uprostorjena demokratična in državljanska vsebina je lahko dostojno nadaljevanje idealov in vrednot slovenske osamosvojitve.«

Katera sodobna demokratična in državljanska vsebina – in na kakšen način – je uprostorjena v zmagovalni in drugih nagrajenih rešitvah, si bomo pogledali v drugem delu članka.

Natečaj za Spomenik osamosvojitve: gremo na lučke (2. del)

Lahko bi se sprehodili še naprej po poročilu o natečajnih rešitvah, v katerem lahko beremo zanimive in pomenljive ocene komisije. A verjamem, da bi tako hitro izgubil pozornost bralca. Zato bi rad izpostavil nekaj osrednjih vidikov izbora in poročila, ki se mi zdijo vredni pozornosti.

Prvo nagrado je komisija podelila elaboratu št. 31D s šifro TR256 (avtorji kipar Alen Ožbolt, arhitekta Denis Hitrec in Tadej Urh ter absolventki arhitekture Tjaša Tahirović in Erika Sirotić). Zmagovalna rešitev izmed vseh izstopa po tem, da je edina posegla v tlakovanje celotnega trga, kjer predlaga točkasto menjavo granitnih kock s svetlobnimi kockami, ki bodo ponoči zarisale linijsko risbo premikanja množice po trgu. Rešitev je bila tako med redkimi, ki so na kakršenkoli način izstopili iz predpisanega natečajnega območja. Na samem natečajnem območju je zmagovalna rešitev bolj predvidljiva, čeprav spretna in dosledna: kocko nekdanjega korita odstrani iz atrija in mu tako povrne izvorno ureditev, drog za zastavo umesti v cezuro betonskega roba med trgom in atrijem, v tlak atrija na mestu nekdanjega korita z lipo pa okroglo obeležje iz enakega (?) materiala.

Izhodišča natečaja

Najbolj in mogoče edini resno polemični del odločitve komisije je, da nagradi rešitev, ki ne upošteva natečajnih izhodišč, kot je v svojem odzivu na natečaj že pisal Matevž Granda: osrednji vizualni in konceptualni element rešitve so svetlobne kocke, vgrajene v tlak po vsem trgu, ki je bil v natečajni nalogi izvzet iz območja obdelave zaradi večkrat omenjene nedotakljivosti zgodovinsko zavarovanega ambienta. Komisija je rešitev opisala takole: »Obeležje in drog za zastavo sta umeščena na natečajno območje spomenika, prostor trga pa predstavlja vplivno območje natečaja.«

Svojo odločitev komisija poskuša ublažiti s terminom vplivno območje; toda ta ima običajno nedvoumen pomen: vplivno območje je območje, na katero poseg vpliva, ga pa ne preoblikuje neposredno. Kako naj bi se torej bistveni del natečajne rešitve umestil na svoje vplivno območje, ni jasno.

Prvonagrajeni natečajni elaborat št. 31D se naloge zasnove spomenika slovenske osamosvojitve loteva z izjemno konceptualno zrelostjo in ustvarjalno suverenostjo, ki izrazito presega preostale prispele rešitve. Rezultat je v simbolnem in sporočilnem smislu edinstven ter jasno prepoznaven. V umetniškem pristopu projekt prostor razume kot aktiven material spomenika, ne le kot njegovo ozadje ali nosilno podlago.

Spet smo v zadregi, kako razumeti zapisano. Po eni strani drži, da je zmožnost vstopati v dialog in sozvočje s svojo okolico eden temeljnih kriterijev kakovostne arhitekture, pri kateri tudi širši prostor postane »aktiven material« – ne zato, ker bi posegala v materialnost tega prostora, temveč ker ga preoblikuje z oblikovanjem novih, bogatejših prostorskih odnosov in razmerij na ravni čutnozaznavnega in simbolnega doživljanja prostora. Drži, te ravni arhitekturne zrelosti natečajnim rešitvam manjka. Toda lahko domnevamo, da temu rezultatu botruje tudi neustreznost natečajnih izhodišč – neprimernost izbranega prostora za osrednji državni spomenik. Ponovimo: prostor je bil izbran ne kot najprimernejši, ampak kot edini možni. Nivojsko razgiban vzhodni rob trga obvladuje komercialna vsebina, vertikalno dominirajo markantne Ravnikarjeve svetilke, parter oblikujejo rastlinska korita, stopnice, svetlobniki itd. Elementi tvorijo kompozicijsko usklajen, a fragmentiran in zasičen ambient, v katerem nov prostorski in simbolni poudarek težko pride do izraza.

Izbor zmagovalne rešitve, ki svojo uspešnost črpa iz dejanskega, materialnega (in ne zgolj »vplivnega«) preoblikovanja širšega prostora, zato smemo razumeti kot kronski dokaz neustreznosti natečajnih izhodišč. Ta odločitev komisije je priznanje ustvarjalni neobremenjenosti in drznosti avtorjev, prav toliko pa je tudi nezadostna ocena predhodni komisiji za oblikovanje natečajnih izhodišč.

Simbolika

Simbolična razsežnost je pri tem natečaju v samem jedru, je njegovo bistvo. To je (ali naj bi bil) osrednji državni spomenik dejanju osamosvojitve, s katerim se je ta država kot politična skupnos