Natečaj za Spomenik osamosvojitve: gremo na lučke (2. del)

Na enak način kot v prvem delu prispevka bi se lahko sprehodili še naprej po poročilu o natečajnih rešitvah, v katerem lahko beremo zanimive in pomenljive ocene komisije. A verjamem, da bi tako hitro izgubil pozornost bralca. Zato bi rad izpostavil nekaj osrednjih vidikov izbora in poročila, ki se mi zdijo vredni pozornosti.

Prvo nagrado je komisija podelila elaboratu št. 31D s šifro TR256 (avtorji kipar Alen Ožbolt, arhitekta Denis Hitrec in Tadej Urh ter absolventki arhitekture Tjaša Tahirović in Erika Sirotić). Zmagovalna rešitev izmed vseh izstopa po tem, da je edina posegla v tlakovanje celotnega trga, kjer predlaga točkasto menjavo granitnih kock s svetlobnimi kockami, ki bodo ponoči zarisale linijsko risbo premikanja množice po trgu. Rešitev je bila tako med redkimi, ki so na kakršenkoli način izstopili iz predpisanega natečajnega območja. Na samem natečajnem območju je zmagovalna rešitev bolj predvidljiva, čeprav spretna in dosledna: kocko nekdanjega korita odstrani iz atrija in mu tako povrne izvorno ureditev, drog za zastavo umesti v cezuro betonskega roba med trgom in atrijem, v tlak atrija na mestu nekdanjega korita z lipo pa okroglo obeležje iz enakega (?) materiala.

Izhodišča natečaja

Najbolj in mogoče edini resno polemični del odločitve komisije je, da nagradi rešitev, ki ne upošteva natečajnih izhodišč, kot je v svojem odzivu na natečaj že pisal Matevž Granda: osrednji vizualni in konceptualni element rešitve so svetlobne kocke, vgrajene v tlak po vsem trgu, ki je bil v natečajni nalogi izvzet iz območja obdelave zaradi večkrat omenjene nedotakljivosti zgodovinsko zavarovanega ambienta. Komisija je rešitev opisala takole: »Obeležje in drog za zastavo sta umeščena na natečajno območje spomenika, prostor trga pa predstavlja vplivno območje natečaja.«

Svojo odločitev komisija poskuša ublažiti s terminom vplivno območje; toda ta ima običajno nedvoumen pomen: vplivno območje je območje, na katero poseg vpliva, ga pa ne preoblikuje neposredno. Kako naj bi se torej bistveni del natečajne rešitve umestil na svoje vplivno območje, ni jasno.

Prvonagrajeni natečajni elaborat št. 31D se naloge zasnove spomenika slovenske osamosvojitve loteva z izjemno konceptualno zrelostjo in ustvarjalno suverenostjo, ki izrazito presega preostale prispele rešitve. Rezultat je v simbolnem in sporočilnem smislu edinstven ter jasno prepoznaven. V umetniškem pristopu projekt prostor razume kot aktiven material spomenika, ne le kot njegovo ozadje ali nosilno podlago.

Spet smo v zadregi, kako razumeti zapisano. Po eni strani drži, da je zmožnost vstopati v dialog in sozvočje s svojo okolico eden temeljnih kriterijev kakovostne arhitekture, pri kateri tudi širši prostor postane »aktiven material« – ne zato, ker bi posegala v materialnost tega prostora, temveč ker ga preoblikuje z oblikovanjem novih, bogatejših prostorskih odnosov in razmerij na ravni čutnozaznavnega in simbolnega doživljanja prostora. Drži, te ravni arhitekturne zrelosti natečajnim rešitvam manjka. Toda lahko domnevamo, da temu rezultatu botruje tudi neustreznost natečajnih izhodišč – neprimernost izbranega prostora za osrednji državni spomenik. Ponovimo: prostor je bil izbran ne kot najprimernejši, ampak kot edini možni. Nivojsko razgiban vzhodni rob trga obvladuje komercialna vsebina, vertikalno dominirajo markantne Ravnikarjeve svetilke, parter oblikujejo rastlinska korita, stopnice, svetlobniki itd. Elementi tvorijo kompozicijsko usklajen, a fragmentiran in zasičen ambient, v katerem nov prostorski in simbolni poudarek težko pride do izraza.

Izbor zmagovalne rešitve, ki svojo uspešnost črpa iz dejanskega, materialnega (in ne zgolj »vplivnega«) preoblikovanja širšega prostora, zato smemo razumeti kot kronski dokaz neustreznosti natečajnih izhodišč. Ta odločitev komisije je priznanje ustvarjalni neobremenjenosti in drznosti avtorjev, prav toliko pa je tudi nezadostna ocena predhodni komisiji za oblikovanje natečajnih izhodišč.

Simbolika

Simbolična razsežnost je pri tem natečaju v samem jedru, je njegovo bistvo. To je (ali naj bi bil) osrednji državni spomenik dejanju osamosvojitve, s katerim se je ta država kot politična skupnost vzpostavila v sedanji obliki. Beseda simbol ali njene izpeljanke se v tem poročilu pojavi 127-krat, enajstkrat samo v uvodnem, splošnem delu poročila. Iz obširne dokumentacije, ki jo je natečaj proizvedel, je jasno razvidno, da je simbolična razsežnost tudi temeljna sestavina Trga republike.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o simboliki v prostoru? Ali je simbolna razsežnost v imenu, ki ga nosi objekt? Ali pridobi simbolični naboj s konceptualno utemeljitvijo? Arhitekti pogosto govorimo o simbolični razsežnosti brez prave podlage. Splošna raba pojma je ohlapna, simbolično razumemo kot neoprijemljivi družbeni pomen, ki ga dodelimo določenemu označevalcu. Tako razumljen simbolizem je arbitraren – mi sami določamo, kaj bo predmet simboliziral. Toda v tem primeru zares govorimo o znaku, ne o simbolu.

Obstaja namreč globlja raven simbolizma, utemeljena v nezavednem in arhetipskem, tako v družbenih kot naravnih zakonitostih. Gre za pomene, ki imajo med kulturami veliko mero univerzalnosti. V prostoru ta simbolizem večinoma dojemamo intuitivno. V bistvu tako ločujemo pomen horizontale in vertikale – navsezadnje pojma pogosto uporabljamo tudi metaforično. Vertikala je simbolno povezana z dviganjem, preseganjem, duhovnostjo, rastjo, pa tudi močjo; horizontala pa z zemeljskim, ravnovesjem, skupnostjo, stabilnostjo, naravo. Spomeniki kot predmeti, ki z likovno-prostorskimi sredstvi izražajo družbene vrednote, so od nekdaj uporabljali ta arhetipski jezik simbolov, ker je to intuitivni način sporazumevanja, ki presega družbene in jezikovne razlike. Zato je simbolna teža bolj temeljni kriterij presoje zasnove spomenika od konceptualne duhovitosti ali tehnične inovativnosti.

S tem razumevanjem simbolizma v mislih se na kratko vrnimo k problematiki natečajnega območja. Poleg zgoraj navedenih značilnosti vzhodnega roba trga je to območje umeščeno vis-à-vis Spomenika revolucije. Če simbolno beremo dejanje dviga zastave junija 1991, na katerega se spomin novega spomenika nanaša, vidimo, kako se množica obrača proti novi slovenski zastavi – simbolu nove države – in pri tem kaže hrbet Spomeniku revolucije. Na simbolni ravni podoba tega večera spreminja Trg revolucije v Trg republike. Toda ta sprememba in preimenovanje nista razvidna iz prostorskih razmerij aktualnega trga. Prostorski zapis je trajnejši in bolj neposreden od gole spremembe imena. Tršarjev spomenik je po prostorski prezenci, likovnem nagovoru in simbolni teži izredno močan dejavnik na trgu, ki ga kakovostna prostorska rešitev – v skladu z zgoraj opisanimi kriteriji – že zato mora upoštevati. Zato je več kot pomenljivo, da je Spomenik revolucije v celotnem poročilu omenjen samo štirikrat, in to samo takrat, ko komisija ugotavlja neustrezno imitiranje ali zrcaljenje njegovih elementov. Niti enkrat torej ni prepoznala, da bi kateri od natečajnikov oblikoval uspešen prostorski odnos z najmočnejšim, najimpozantnejšim likovnim elementom trga. Tudi to dejstvo kaže, da gre v simbolnem smislu za nevralgično točko tega prostora, v katero očitno ni dobro drezati; za katero se je najbolje pretvarjati, da ne obstaja. Toda za strokovno komisijo je taka tišina problematična, saj pomeni, da se je vprašanju (prostorskega, simbolnega) razmerja do Spomenika revolucije bodisi zavestno izognila bodisi je pomen tega razmerja spregledala. Prvo bi bilo intelektualno nepošteno, drugo strokovno zaskrbljujoče.

Vrnimo se k zmagovalni rešitvi. Ta nam – poleg minimalnega droga za zastavo, ki mu avtorji namenijo dobro devetino enega od petih plakatov – kot glavni simbolni element ponudi poseg v obstoječe tlakovanje Trga republike. Ta element ni del izvorne zasnove, ampak gre za interpretacijo ene od več Ravnikarjevih neizvedenih zasnov, izvedeno leta 2014 ob celoviti prenovi trga. Avtorji so v tem bistro prepoznali šibko točko močnega konservatorskega plašča, ki preprečuje večje posege na trgu.

Avtorji svojo rešitev opišejo tako: »Idejno izhodišče gibanja, množice dogodkov in ljudi je prevedeno in prilagojeno vzorcu obstoječega tlaka. /…/ V ‘celoti’ lahko prepoznamo različne smeri in gube, individualna in skupinska gibanja.«

Komisija pa zapiše: »Na površini trga [rešitev] predlaga razpršeno umestitev svetlobnih kock v tlak, ki ponazarjajo vzorce gibanja ljudi v času javnih shodov in simbolno materializirajo kolektivno rabo prostora.«

(Zanimivo: povzetek komisije govori samo o javnih shodih in kolektivni rabi, prezre pa v besedilu in risbi enakovredni element individualnih, osamljenih, samosvojih linij.)

Če smo pozorni, lahko opazimo, da je oznaka »simbolno« uporabljena ohlapno, kot asociativni pomen, ki ga predmetu pripišejo avtorji in komisija. Nič v svetlečem tlakovcu samo po sebi ne simbolizira gibanja ljudi. Podoba je najbolj prepričljiva za arhitekte, ki svoje tlorise opremljamo s pikčastimi krivuljami gibanja uporabnikov in tako prepričujemo bralca načrta, da bo ta prostor zares privlačen in živ.

Toda če pomislimo na naključnega mimoidočega, ki predzgodbe trga in natečaja ne pozna, je malo verjetno, da bo v naključni abstrakciji, ki jo lučke zarisujejo v tlak, prepoznal »kolektivno rabo prostora«. Predvidevam, da bo novo tlakovanje povprečni nepoučeni obiskovalec imel predvsem za »krašenje« sicer mrkega trga – za poskus (tudi turistične) oživitve tega nominalno osrednjega prostora. Tej razlagi v prid govori element idejne rešitve, ki ga je komisija elegantno spregledala. Avtorji rešitve za bolj dobesedno (in manj simbolno) razumevanje predlagajo še nadgradnjo risbe lučk v tlaku, da se bodo te interaktivno odzivale na gibanje pešca ali kolesarja čez trg: »Avtonomne kocke se na gibanje pešcev in kolesarjev na trgu odzovejo z jakostjo svetlobe. V primeru zaznave pešca ali kolesarja v bližini se sij iz 2 Im poveča na 10 lm, kocke pa si ob tem pošljejo signal in v (svetlobno) reakcijo sprožijo sosednje avtonomne kocke.« Simbolni pomen te interakcije ni razložen, vsekakor pa si lahko predstavljamo, da bi bil tak trg atrakcija. Namen te rešitve (ki ga ne omenjajo ne avtorji ne komisija) bi bil, seveda v nočnem času, skoraj zagotovo uspešen – uspešnejši od drugih rešitev, ki jim komisija v uvodu očita logiko trženja in turizma.

Znak dobrih rešitev je, da imajo poleg uspešnega odgovora na osnovni problem še dobre stranske učinke. Toda ostaja vprašanje, ali je odgovor na osnovni problem res uspešen na temeljni simbolni ravni. Videli smo, da je univerzalna prepoznavnost osnovnega sporočila, o katerem govorijo avtorji, vprašljiva. Poglejmo nanjo še v odnosu med horizontalo in vertikalo: tla so osnovna, ekstremna horizontala. Kot je bilo v odzivih na rezultate natečaja že večkrat izrečeno, je problem rešitve v tem, da nam svoj osrednji motiv vrže pod noge. Enako naredi s spominsko ploščo v atriju. V tem avtorji niso izvirni, saj ima vnašanje spominskih elementov v tlak zdaj že dolgo brado. Tudi v našem glavnem mestu: na Čopovi lahko hodimo po Zdravljici, pred Zoisovo palačo po obeležju njenemu nekdanjemu lastniku, pred Konzorcijem po imenih pisateljev. Gre za nereflektiran trend, ki so ga v zadnjem primeru eksplicitno prenesli iz kulturnega okolja, nad katerim se Slovenci radi vzvišeno zgražamo.

Simbolni pomen hoje po nečem je kulturno in vzročno-posledično precej nedvoumen, je pa gotovo zmagovalna rešitev spomenika osamosvojitve drugačna od navedenih primerov, saj pod noge postavlja samo abstraktni vzorec svetlečih se kock. Toda ta argument le še podkrepi interpretacijo, da natečajna rešitev ni toliko simbolna kot je – ornamentalna.

Toda tudi v tem spoznanju se skriva simbolično priznanje, ki je znova neizrečeno: da Trg republike, kljub vsem velikim besedam, ni bil nikoli prostor, na katerem bi se ljudje počutili zares doma. Ta ocena je gotovo do neke mere subjektivna, toda lahko se sklicujem na izredno zanimivo anketo iz leta 2018, ki jo je v brošuri pod naslovom Prostor za vse izdal zavod Trajekt (PDF). Anketirancem so zastavili tudi vprašanje glede doživljanja trga (str. 136–137) in največ sodelujočih se je poistovetilo s trditvama: »To sploh ni trg, ampak prazna ploščad,« in: »Trg republike je preveč odtujen, ‘siv’ in neživljenski.«

To sivino in neživljenjskost bo v primeru izvedbe zmagovalne rešitve ob mraku zamenjala atrakcija lučk, ki jih ima Ljubljana tako rada. »Gremo na lučke!« bo mogoče reči ne samo v veselem decembru, ampak vse leto. Na simbolni ravni bo percipirano »socialistično« sivino oživil sijaj tal in priklical spomin množice, ki je junija 1991 z zanosom pričakovala novi dan.

Toda ta iluzija bo mogoča le ponoči. Jutri je nov dan – in podnevi bo vse tako, kot je bilo, Trgu republike bodo vladale iste vertikale kot takrat, ko je še nosil drugo ime, slovenska zastava bo še malenkost bolj neopazna na sivem drogu sivega trga. Taka je večplastna simbolika zmagovalne rešitve: na ravni družbenega komentarja je lahko celo posrečena, kot osrednji državni spomenik pa najmanj dvoumna.

Izvirnost rešitve

Komisija je med drugimi kriteriji ocenjevanja večkrat izpostavila tudi edinstvenost rešitve. »Rezultat je v simbolnem in sporočilnem smislu edinstven ter jasno prepoznaven,« je zapisala o zmagovalnem predlogu.

Po drugi strani je več prispelim rešitvam očitala kopiranje znanih rešitev. Najprej s priznanjem nagrajenemu elaboratu št. 17 s šifro JUNIJ (avtorji Katjuša Kranjc, Rok Kuhar, Matej Andraž Vogrinčič, Lucija Lisjak, Dan David Mrevlje, Jan Jagodič, Lara Gligić, Nikolaj Srdić Kranjc), kjer v povzetku zapiše: »Opažene so tudi sorodnosti z obstoječimi arhitekturnimi referencami, kar odpira vprašanje izvirnosti.« Rešitev z geslom »Mesto refleksije« je ena redkih, ki so spomenik oblikovale v jeziku »klasičnega« spomeniškega minimalizma, kakršnega predstavlja denimo Spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu: ob drog z zastavo na mestu korita postavi pokončen kvader iz sijočega nerjavečega jekla, ki ga obliva voda. V zabrisani površini se zrcali podoba trga in ljudje na njem. Notranjost kvadra pa je presenečenje: stožec z grobo kamnito teksturo se odpira k odprtem okulusu, skozi katerega je vidno nebo in zastava na njem.

V nadaljevanju komisija opiše omenjene sorodnosti:

»Komisija prav tako ni mogla prezreti vsebinskih in prostorskih sorodnosti z Bruder Klaus Kapelle (2007) arhitekta Petra Zumthorja, predvsem v obravnavi notranjega prostora spomenika, ki se bere kot intimiziran, sakralen ambient. Taka asociativna navezava dodatno odpira vprašanje izvirnosti prostorske zasnove v kontekstu javnega spomenika državnega pomena.«

Najprej slogovna opazka, ki se nanaša na vsebinski in strokovni pristop komisije. V celotnem poročilu komisija večkrat ponavlja, da izbran element rešitve »odpira vprašanja« o njegovi ustreznosti. Kot pisec se zavedam, da se v pisanje hitro prikradejo zveneči publicizmi, ki povedo bolj malo. Toda v tem primeru moramo biti doslednejši: za komisijo vsak element rešitve »odpira vprašanja« – to je njeno delo, tako kot je njeno delo tudi, da na ta vprašanja odgovori. Če so hoteli v danem primeru reči, da »asociativna navezava spomenika slabi izvirnost prostorske zasnove«, bi to lahko zapisali – a še bolje bi bilo, če bi se vprašanju resno posvetili. Vsa umetnostna in arhitekturna zgodovina je dialog novih del s preteklostjo, asociacije in reference so nujna sestavina umetnine. Dr. Tina Potočnik, članica komisije in izvedenka za varovanje kulturne dediščine iz ZVKDS, je denimo v preteklosti raziskovala možnost motivne navezave Ravnikarja pri zasnovi stolpnic na Trgu revolucije na stolpna dvojčka Centro Simón Bolívar v Caracasu iz leta 1954, ki sta imela soroden politični naboj kot ljubljanski projekt; primerjava v ničemer ne zmanjšuje vrednosti Ravnikarjevega dela. Vprašanje, »ki se odpira«, je torej dobesednost in ustreznost prepoznane hotene ali nehotene asociacije. Na to vprašanje nam komisija ne poda odgovora.

Priznam: tudi sam sem ob pogledu na prerez spomenika dobil asociacijo, ki jo omenja komisija. Toda v mojem primeru gre za asociacijo ob pogledu na risbo – osnovna strokovna veščina, ki jo seveda vsi profesorji v komisiji imajo, je razločevanje med prerezom in prostorsko pojavnostjo. Sam presojam, da je prostorska izkušnja, ki jo ponujajo avtorji rešitve JUNIJ, zaradi povsem različne materialnosti, konteksta in detajlov bistveno različna od Zumthorjeve kapele. Obenem asociacija na eno temeljnih del sodobne arhitekture, ki se na izrazito ekumenski način loteva teme duhovnosti, sama po sebi ni nujno slabost, ampak je lahko prednost.

Pri prav tako s priznanjem nagrajeni rešitvi s šifro LD077 avtorja akademskega kiparja Matjaža Počivavška je komisija ugotovila, da »evocira Neskončni steber (Coloana fără sfârșit, 1918) romunskega umetnika Constantina Brâncușija. Podobno kot pri Brâncușiju tudi tu vertikala presega svojo fizično omejenost in se vzpostavlja kot simbol kontinuuma, odprtega proti prihodnosti in onkraj neposredno zaznavnega«. Asociacije so seveda možne – bralec naj presodi sam –, vendar bi bila ugotovitev o simbolnem pomenu vertikale, enem najbolj univerzalnih, mogoča tudi brez omenjene reference. Bralec se tako ne more znebiti občutka, da so asociacije komisije nekoliko »na prvo žogo«.

Ker pa je govora o izvirnosti in edinstvenosti, je nujno, da izpostavimo še eno referenco, ki je komisija ni prepoznala. Place du Mollard v Ženevi avtorjev 2b architectes iz let 2002–04 ima očitno podobnost z zmagovalno rešitvijo: v tlak trga iz kamnitih kock so v navidezno naključnem vzorcu vstavljene svetlobne kocke. Namen je tu seveda drug, avtorji pa se sporočilno navezujejo na preteklost, ko je bilo na mestu trga jezersko pristanišče – »mandrač«. Ornamentalnost rešitve (to ni vrednostna sodba) je tu bolj eksplicitna in primerjava bi mogoče komisiji pomagala prepoznati prezrte vidike zmagovalne rešitve.

Puhlice

S stališč pomena in simbolike bi bilo mogoče povedati še marsikaj o kulturi, ki jo izkazujejo natečajne rešitve in poročilo komisije. V uvodu prvega dela sem svoj zapis zastavil kot poskus kritičnega branja poročila ocenjevalne komisije. Izhajal sem predpostavke, da moramo od teh besedil, pod katera so podpisani člani komisije, izbrani na podlagi svojih strokovnih dosežkov, pričakovati arhitekturno/umetnostno kritiko »prvega reda« – torej besedilo, ki na temeljit in strokovno poglobljen način utemeljuje ne samo natečajno izbiro, ampak tudi strokovne kriterije kakovosti na splošno. Rad bi poudaril, da ne postavljam pod vprašaj kompetenc komisije: tiste izmed njih, katerih delo poznam, po strokovni plati cenim in spoštujem. Toda na podlagi zgornjega (nujno pomanjkljivega) branja natečajnega poročila se zdi, da svojega dela vsaj pri pisanju niso opravili tako, kot bi glede na družbeni pomen natečaja in podaljšani rok obravnave pričakovali. Če iz splošnega poročila še lahko razberemo držo konstruktivne kritičnosti, ob branju poročila o natečajnih elaboratih zaradi praznih fraz in pogostih puhlic večkrat dobimo frustrirajoč vtis »nakladanja«.

Nekje je treba postaviti piko, zato naj za sklep izpostavim primer argumentacije, ki se zdi še posebno simptomatičen.

»Predlog se podobno kot številni drugi udeleženci tega natečaja problematično osredotoča na zastavni drog kot osrednji element spomenika državnosti,« zapiše komisija v obrazložitvi neprimernosti enega od nenagrajenih elaboratov. Spomnimo, kaj je po sestavi članov zelo podobna komisija napisala v natečajno nalogo: »Osrednji element oz. motiv Spomenika osamosvojitve naj predstavlja drog s slovensko zastavo, ki je tudi varovana sestavina Trga republike kot spomenika državnega pomena.«

Če kje, tu komentar res ni potreben.

Napisal: Luka Jerman

Vir naslovne slike: https://zaps.si/natecaji/spomenik-slovenske-osamosvojitve-v-ljubljani-2/