Celje v solzah: umrl je »Železni Edi« – legenda, ki je pisala največjo zgodbo slovenskega rokometa

Najprej nevera. Nato šok. In na koncu tišina. Iz Belorusije je prišla vest, ki je zarezala globoko – Edvard Kokšarov, človek, ki je Celje popeljal na vrh Evrope, je umrl pri komaj 50 letih.

Novica, ki je ustavila Celje

Vse se je začelo z govorico. Tisto, ki je ne želiš niti slišati, kaj šele verjeti. V Celju so si govorili, da ne more biti res. Da gre za napako. A potem je prišla potrditev. Iz Meškova Bresta, kjer je Kokšarov vodil ekipo kot glavni trener, so zapisali: »Z globoko žalostjo sporočamo nenadno smrt … To je nenadomestljiva izguba za celotno rokometno družino.« Besede, ki zvenijo uradno, a za njimi se skriva nekaj veliko težjega – resnica, da je odšel človek, ki ga mnogi niso videli le kot športnika.

Kapetan, ki ni nikoli odnehal

Ko danes pomislimo na leto 2004, se pred očmi prikaže ena slika – Celje na vrhu Evrope. In v tej zgodbi je stal on. Edi. Kapetan. Vodja. Ni bil najglasnejši, ni iskal pozornosti, a ko je stopil na igrišče, je bilo jasno – tukaj je nekdo, ki ne pozna poraza. Borben, neizprosen, srčen. Ni igral le za zmago, igral je za ekipo, za mesto, za ljudi. Prav zato je postal »Železni Edi«. Ime, ki ni bilo dano, ampak zasluženo.

Dvanajst let, ki so postali večnost

Dvanajst sezon v Celju ni le številka, ampak zgodba. V teh letih je postal simbol kluba, nekdo, ki so ga navijači nosili v srcu, soigralci pa so mu sledili brez dvoma. Mladi rokometaši so ga opazovali in si želeli postati takšni, kot je bil on. Ob tem ne gre pozabiti njegove izjemne reprezentančne poti – z Rusijo je osvojil olimpijsko zlato, postal svetovni prvak in bil kar šestkrat del idealne postave največjih turnirjev. A kljub vsemu – v Celju je bil doma.

Več kot igralec, več kot trener

Ko je kasneje stopil na trenersko pot, je s sabo nosil isto energijo, isto strast in isto predanost. A ljudje si ga ne bodo zapomnili le po medaljah. Zapomnili si ga bodo po tem, kako je stisnil zobe, ko je bilo najtežje, kako je dvignil ekipo, ko je padla, in kako je ostal človek – preprost, iskren, svoj. »Bil je več kot igralec – bil je simbol nepopustljivosti,« so zapisali v Celju. In težko bi to povedali bolj natančno.

Tišina, ki ostane

Danes je Celje drugačno. Dvorana ni več ista, spomini pa so glasnejši kot kdaj koli prej. »Železni Edi, naj ti bo lepo za mavrico,« so zapisali ob slovesu, in prav v teh besedah je vse – bolečina, spoštovanje, hvaležnost. Takšni ljudje ne izginejo. Ostanejo v zgodbah, v očeh navijačev in v trenutkih, ko se spomniš, kaj pomeni boriti se do konca. In morda se danes vsi sprašujejo isto vprašanje – kako zapolniti praznino, ki je nastala? Odgovor je preprost. Ne zapolniš je. Naučiš se živeti z njo. Edi Kokšarov pa ostaja. Kot legenda. Kot spomin. Kot del Celja – za vedno.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/RK CELJE PIVOVARNA LAŠKO

The post Celje v solzah: umrl je »Železni Edi« – legenda, ki je pisala največjo zgodbo slovenskega rokometa first appeared on NaDlani.si.