Nasilje manjšine, ki ga je omogočila levica

Na žalost se je zgodilo to, kar se je napovedovalo že nekaj časa. Nasilje neintegrirane etnične manjšine je terjalo krvni davek. Pod udarci nasilnega Roma je umrl Novomeščan Aleš Šutar. To je bil vrhunec vala terorja, ki je letos zajel jugovzhodno Slovenijo, pljusknil pa je tudi do Ljubljane (tu so člani zloglasne družine Strojan pretepli kmeta, ki jih je zalotil pri kraji pridelka).

A nesrečnik, ki je bil umorjen med reševanjem sina, ni samo žrtev romskega nasilništva. Je tudi žrtev kriminalno nesposobne Golobove vlade. Pravzaprav nosi odgovornost levica z malo in veliko začetnico. Njegova kri je na rokah ministrov in poslancev vladajoče koalicije, medijskih delavcev, nevladnih aktivistov in vseh tistih, ki so vsa ta leta dajala potuho “zapostavljeni” manjšini – ki to seveda ni, saj s svojimi dejanji ogroža večinsko prebivalstvo.

Morda se bo zdela komu ta ocena pretirana, če že ne nepravična. Rekel bo, da takšnih dejanj ni mogoče preprečiti. Da so Romi tudi pod prejšnjimi vladami izvajali nasilje, pa vladnih predstavnikov nismo klicali na odgovornost. Drži, tovrstna problematika ni od včeraj. In nobena vlada v samostojni Sloveniji ni bila posebej uspešna pri njenem reševanju. A pod aktualno vlado so šle stvari čez vsako mero. Nasilni izpadi so se vrstili iz tedna v teden, postajali so vedno bolj brezobzirni. A vlada ni storila tako rekoč nič. S tem ko je policijo “očistila janšistov” in ko se je spravila na tiste policiste, ki so v času prejšnjega mandata samo opravljali svoje delo pri zagotavljanju reda in miru, jo je usodno oslabila. Policisti so izgubili voljo za opravljanje svojih dolžnosti, saj niso nikoli vedeli, ali jim ne bodo ob bolj odločnem ukrepanju njihovi nadrejeni po navodilih vladajoče politike “zasadili noža v hrbet”.

Subjektivna odgovornost vlade

Pri vladi in poslancih vladajoče koalicije ne gre za objektivno, ampak za subjektivno odgovornost zaradi romskega terorja. Bili so natančno seznanjeni s stanjem v jugovzhodni Sloveniji, a niso ukrepali. Nasprotno, zavračali so predloge za ureditev razmer, tako tiste, ki jih je predlagala opozicija, kot tiste, ki so jih predlagali župani prizadetih občin. Predsednik vlade je še pred kratkim v parlamentu razlagal, kako je varnostna situacija v tem delu države dobra (sic!). Tiste, ki so opozarjali na dogajanje in svarili pred tragičnimi posledicami, so predstavniki koalicije obtoževali, da potencirajo probleme, širijo strahove in spodbujajo sovraštvo (kar je tako ali tako stalna mantra levičarjev, kadar kdo razgali njihove ideološke zablode). Sami pa niso ponudili ničesar razen praznega besedičenja.

Foto: Bobo

Sedaj se z izlivi sočutja oglašajo vsi mogoči. A kako hinavsko zveni čudenje različnih levičarjev, ki se sedaj ob umoru Novomeščana sprašujejo v smislu, “kako se je lahko kaj takšnega zgodilo”. Zgodilo se je tudi po njihovi zaslugi. Gre za iste ljudi, ki ves čas ujčkali Rome, pozivali k popustljivosti do njihovih prestopkov, češ da gre za njihove navade, za nekakšne  “kulturne posebnosti” (kraja tuje lastnine sodi med kulturne običaje, mar ne?). Razlagali so, da so “zapostavljeni”, zato imajo malodane pravico do nasilništva. Začeli so kravalizirati in kričati o “rasizmu” vsakokrat, ko se je skušal z odločnejšimi ukrepi uvesti red in preprečiti nasilje. S tem so ustvarjali ozračje, ki je nasilne pripadnike romske skupnosti naravnost spodbujalo k temu, da “sprostijo svoje ventile”, češ, “kaj nam pa kdo more”, oblast nam bo itak “pogledala skozi prste”.

In sedaj sprenevedavo pozivanju k strpnosti in umirjanju strasti. Svarijo pred “nabiranjem političnih točk”. To seveda leti na opozicijo. A pri tem ne gre za nič drugega kot branjenje nesposobne vlade. Ne samo da lahko, opozicija mora izkoristiti situacijo. Čas je namreč za to, da odgovorni nosijo posledice.

Dr. Matevž Tomšič