Je drugo največje gospodarstvo sveta pred zlomom?

Drugo največje gospodarstvo na svetu vse bolj tone v krizo. Dogajajo se čistke v vrhu kitajske partije in vojske. Prihaja do zloma nepremičninskega sektorja, upadanja standarda in industrijske proizvodnje. Mladi vse bolj zapadajo v nihilizem. Demografska slika je porazna. 

Pretekli teden je bilna Kitajskem odvil plenum centralnega komiteja kitajske komunistične partije. Centralni komite, ki ga sestavlja 205 polnopravnih članov in 171 nadomestnih oziroma kandidatov je najvišje odločevalno partijsko telo. Glavna tema plenuma je bila zbiranje predlogov za petnajsto petletko, se pravi razvojni načrt Kitajske za prihodnje petletno obdobje. Dokončni načrt bo sestavljen do marca prihodnje leto in predstavljen v kitajskem parlamentu.

Ob koncu so navzoči aplavdirali partiji, velikemu vodji Xi Jinpingu in sami sebi. Vsaj tisti, ki so “preživeli plenum”, saj so mimogrede pod obtožbami korupcije in nesposobnosti ter na predlog vodje Xija odstavili enajst kolegov, za nameček pa so iz vojske in partije izključili še osem visokih generalov.

Sistemska korupcija

“Boj proti korupciji” je sicer stalna politika kitajske partije, čeprav poznavalci menijo, da gre za metanje peska v oči. Po tri četrt stoletja absolutne oblasti je korupcija tako rekoč sistemska − ves partijski aparat in vzporedno tudi vsa državna uprava, vključno s vojsko in s policijo, sta prepredena s korupcijo. Odkar je Xi pred trinajstimi leti prišel na vrh komunistične partije, so zaradi korupcije obravnavali okoli šest milijonov funkcionarjev, vendar poznavalci menijo, da so obravnavali predvsem dve kategoriji skorumpirancev. V prvi so bili tisti, ki so se polakomili in »grabili več, kot jim dovoljuje položaj«, v drugi pa tisti, ki niso bili stoodstotno na liniji, kakršno je začrtalo partijsko vodstvo, oziroma so jih sumili nelojalnosti do partijskega vodstva. To naj bi bil tudi pravi razlog za nedavno odstranjene člane centralnega komiteja in generale. Sestavljali so skupine, ki so menile, da zdajšnje vodstvo ni kos problemom, s katerimi se sooča država, in bi ga zato morali zamenjati. Ni šlo za že izdelan načrt za dvorni, vojaški ali kakršenkoli udar, pač pa samo za »informativno fazo«, a so ti sestanki vseeno prišli na uho velikemu vodji Xiju, zato je nemudoma odstranil nelojalne člane najvišjega partijskega in vojaškega vodstva.

Foto: AFP

Seveda pa s tem Xi Jinping še vedno ni rešil glavnega problema, se pravi krize, v katero je zabredlo kitajsko gospodarstvo in je seveda iniciator nezadovoljstva v vojski, partiji in celotni državni strukturi.

Gospodarstvo v krizi 

Kitajsko gospodarstvo, ki je drugo največje na svetu, se sooča s kompleksno upočasnitvijo, a večina gospodarskih analitikov vsaj za zdaj še ne napoveduje popolnega zloma. Vendar strukturne težave, kot so dolgotrajna nepremičninska kriza, šibka domača poraba, deflacijski pritiski in stopnjevanje trgovinskih napetosti z ZDA, vlečejo rast pod raven pred pandemijo. Ciljni BDP za leto 2025 ostaja “okoli pet odstotkov”, kar je precej manj, kot so bili navajeni v preteklem poldrugem desetletju. A neodvisne napovedi kažejo še skromnejšo rast, to je 4,5 do 4,2 odstotka in celo nižjo, tja do tri odstotke, če se zunanji pretresi okrepijo. Po ocenah vseh analitikov ne gre za “nenadno krizo”, temveč vztrajno strukturno neravnovesje, ki ga še poslabšujejo zgrešene politike. Medtem pa nekatere napovedi na spletnih platformah predvidevajo neizbežne valove stečajev ali popoln razpad sistema, pri čemer navajajo zapiranje tovarn in brezposelnost mladih. V pomanjkanju uradnih poročil Pekinga, kar je na Kitajskem stalnica, še posebno glede negativnih dogodkov, zunanji opazovalci ocenjujejo, da je samo letos šlo v stečaj okoli 1.800 proizvodnih obratov. Brezposelnost mladih, pri tem da število mladih zaradi zgrešene demografske politike hudo upada, pa ocenjujejo na osemnajst do dvajset odstotkov.

Foto: AFP

Med najpomembnejšimi dejavniki, ki vplivajo na težave kitajskega gospodarstva, je nepremičninski trg. Le-ta je že leta v krizi in se je v zadnjem času popolnoma zlomil. Nepremičnine predstavljajo 70–75 odstotkov premoženja kitajskih gospodinjstev. V zadnjih štirih letih pa so cene nepremičnin v sedemdesetih največjih mestih na Kitajskem padle za okoli 40 odstotkov v primeru novogradenj in do 65 odstotkov v primeru starejših stanovanj. Zaradi nezaupanja v trg in padanja standarda ljudje finančne rezerve, če jih imajo, raje hranijo »v nogavici«, kot da bi jih investirali v nepremičnine. Nepremičninski sektor je še pred leti obsegal četrtino BDP, zdaj pa že trideset mescev zaporedoma padajo cene, hkrati pa tudi delež nepremičninskega sektorja v državnem BDP. Posnetki na spletu kažejo obupne poskuse stabilizacije cen nepremičnin, ko rušijo nova še neprodana stanovanja, da bi se zmanjšala ponudba in ustavilo padanje cen. Prizadete so tudi finance lokalne samouprave, saj okoli 40 odstotkov njihovega proračuna izvira od davkov in dajatev pri prodaji nepremičnin. Posledično prihaja do nemira v lokalnih skupnostih (o tem smo letos že pisali v Demokraciji), saj zmanjšanje prihodkov povzroča težave in zamude pri plačevanju zaposlenih v lokalni samoupravi, vključno z učitelji in zdravniki, kar posledično povečuje tudi korupcijo.

Drugi dejavnik je šibko domače povpraševanje in deflacija. Prodaja na drobno in poraba zaostajata zaradi težav pri zaposlovanju, visokih previdnostnih prihrankov državljanov in splošnega pesimizma. Deflacija, se pravi negativen indeks cen življenjskih potrebščin, odvrača kitajske državljane od zadolževanja oziroma porabe in ustvarja začaran krog, v katerem industrija z velikimi napori in subvencijami ustvarja blago, medtem ko domači trg teh dobrin ne kupuje, vsaj ne v želeni količini.

Tretji dejavnik so težave pri izvozu. Ogromen presežek industrijske proizvodnje je Kitajska izvažala, a s carinsko vojno, ki jo je sprožil ameriški predsednik Trump, se je izvoz v ZDA, ki je največji kitajski trg, zmanjšal za tretjino. Zmanjšal se je tudi izvoz v Evropsko unijo in Kitajska zdaj išče možnosti za izvažanje v države tretjega sveta. To pa terja čas, poleg tega pa je kupna moč tamkajšnjega prebivalstva bistveno nižja od ameriškega ali evropskega.

Za nameček pa se je Kitajska močno vpletla v rusko vojno z Ukrajino in postala glavni kreditor ruskega vojskovanja. Kar pa se vse bolj kaže kot vreča brez dna, za nameček pa Kitajska še tvega, da se bodo ekonomske sankcije zahoda razširile še nanjo.

Porazna demografska slika

Posebno področje pa je porazna Kitajska demografija. Kitajska je pred petimi leti z 1,412 milijarde prebivalcev dosegla vrh, ki pa od tedaj počasi upada. Čeprav Kitajska še vedno doda prebivalstvu letno okoli devet milijonov in pol novorojenčkov, pa že štiri leta število umrlih presega število novorojenih, lani je manko v naravnem prirastu znašal skoraj poldrugi milijon. Prebivalstvo se stara, leta 1990 je bila povprečna starost Kitajcev okoli 23 let, letos je 39 let in do leta 2050 bo po ocenah okoli 50 let. Politika enega otroka, ki jo je desetletja vodila Kitajska, je povzročila precejšnjo demografsko luknjo, ki pa je še hujša, če upoštevamo razmerje med spoloma. Zlasti na podeželju so praviloma splavljali deklice in se odločili obdržati moškega potomca, ker bo ta kot močnejši bolj v pomoč pri težkem kmečkem delu, na bolj tradicionalnem podeželju pa je tako odpadla staršem tudi skrb za doto. Rezultat tega je manko okoli 40 milijonov žensk in posledično tudi otrok, ki bi jih rodile. Za nameček pa tudi mladi zaradi slabe gospodarske situacije in splošnega pesimizma, ki vse bolj prevzema Kitajsko, ne “vidijo razloga, zakaj bi sploh imeli otroke”. Glede na to, da je nezaposlenost mladih zaradi težav v gospodarstvu rekordno visoka, kar četrtina mladih Kitajcev pravi, da otrok sploh ne nameravajo imeti, velik del drugih pa da morda nekoč, ko in če bodo razmere boljše. Pri tem celo v tako avtoritarni družbi, kot je kitajska, med mladimi narašča nihilistični trend, češ da se nima smisla pehati, delati kariere ali delati karkoli, ampak je najbolje živeti z danes na jutri v slogu, kar bo, pa bo. To pa pomeni tudi upad glavne baze potrošnikov visoko tehnoloških proizvodov, kot so pametni telefoni, računalniki, električna vozila …

Foto: AFP

Komunistična partija sicer zaganja kampanjo sramotenja “parazitov” in nihilistov na eni strani, na drugi pa spodbuja “državljansko zavest”. Obljubljajo tudi bombončke v obliki finančnih stimulacij za mlade, ki bi se odločili za otroke, a kot se zdi, kakšnega večjega odziva oziroma uspeha za zdaj ni videti.

Skratka, na nedavno končanem plenumu kitajske partije so delegati izrazili optimizem za prihodnje petletno obdobje, dejansko pa obeti niso niti najmanj optimistični.

Kitajska kriza je namreč strukturna, ne ciklična, in bi lahko privedla do stagnacije, podobne japonskim “izgubljenim desetletjem”. Optimisti stavijo na rešitev s pomočjo tehnologije, denimo, da bi “manko žensk” presegli z umetnimi maternicami, manko delovne sile pa z robotiko. Pesimisti pa opozarjajo na začarani krog desetletij zgrešenih politik in pretiravanja. Ta se je izrodil v sistem, ki izčrpava vire brez kakršnega koli haska, posledično pa vodi v razpad celotnega sistema.

Bogdan Sajovic