Nara Petrovič: Tiranija ekonomske enačbe

»Izšlo se je tako, da lastniki niso več delali na svojih kmetijah. Kmetovali so na papirju; in pozabili so na zemljo, njen vonj, otip, in spominjali so se le tega, da so jo imeli v lasti, spominjali so se le, kaj so z njo pridobili in izgubili.«

– John Steinbeck, Grozdi jeze

Zapletanje vezi med elementi ekonomskega »stroja«, da delujejo vse intenzivneje (in potratneje!), zahteva vse več energije, oskrbe in vzdrževanja. Vsak najmanjši premik je naporen, posebej če se moramo v veliki skupnosti dogovoriti, kam sploh hočemo in kako.

Nikoli ni dober znak, ko zapletanje ne prispeva k učinkovitosti celote ali pa je samo sebi namen. Z zapletenostjo sistema se dodana vrednost glede na vložek zmanjšuje; ne sorazmerno, ampak eksponentno, kajti vzdrževanje zapletenosti vse bolj bremeni celoto.

V ekonomiji se kopiči balast z napihovanjem cen dela in nepremičnin, z gonjo za umetno inteligenco, z izvedenimi (in drugimi) finančnimi instrumenti, z načrtovano zastarelostjo, z izčrpavanjem energetskih virov … pa še bi lahko našteval. Premalo se zavedamo stropa, proti kateremu drvi eksponentna krivulja, ki jo opisuje tiranija ekonomske enačbe.

Prenašamo večinoma lastno gorivo

Naj se za ponazoritev meje tega »razvoja« ozrem k letalstvu. Ko polno naložen Airbus 380 poleti na maksimalno relacijo, tehta 560 ton. 44 % od tega je gorivo, 15 % pa potnikov in prtljage. Masa goriva je torej trikratnik mase tovora. Na poti porabi zajeten delež goriva samo zato, da prevaža gorivo, ki ga potrebuje za polet.

Airbus bi lahko naredil še večje letalo, ampak bi trčil ob strukturne in še prej ob finančne omejitve, zaradi katerih so upokojili Concorde. Pri tem slavnem nadzvočnem letalu je bilo razmerje med gorivom in tovorom 14:1!

To je še vedno malo v primerjavi s poletom rakete v nižjo orbito, kjer je koristnega tovora le za 3-5 % odstotkov, okrog 10 % je »suhe mase« (strukture in motorjev), okrog 85 % pa goriva. Za polet do Meseca se razmerje potroji, do Marsa pa podeseteri.

Če bi bila v orbiti »črpalka«, da bi lahko raketa dotočila, bi za pot do Marsa zadostovalo le še enkrat toliko goriva, kot ga je porabila do orbite. Ampak to gorivo je treba spraviti v orbito, za kar je potrebno še desetkrat toliko goriva. Drugače pač ne gre.

Po tiraniji raketne enačbe trčimo ob strogo mejo, koliko koristnega tovora lahko raketa nosi. Ko za malo povišamo težo tovora, potrebujemo dodatno gorivo in ker z dodatkom goriva povečamo skupno težo, potrebujemo še več goriva, da dvignemo dodano gorivo.

Če to prenesemo na nosilnost in doseg »stroja« sodobne človeške civilizacije, trčimo ob nekaj podobnega in temu pravim tiranija ekonomske enačbe.

Ko ekonomija prenaša samo sebe naokrog

Da lahko energija potiska naokrog naraščajoči tovor in suho maso, je potrebujemo vse več. Več energije, ko dodajamo, več je trošimo samo zato, da jo pridobivamo, predelujemo in transportiramo, kar povzema t.i. »energetski donos energetske investicije« ali po angleško EROEI: energy return on energy investment. Razvita civilizacija je požrešna in potrebuje razmerje nad 7:1, kar pomeni, da za vsak kW vložene energije, pridobimo 7 kW.

Ko pade EROEI pod 7:1, ne gre drugače, kot da nekaj žrtvujemo. Prva je, seveda, na vrsti kultura. Toda bolj prav bi bilo, če bi porezali potratne ekonomske instrumente. Finančni sektor je strašansko prenapihnjen in bi bilo prav začeti pri njem. A kaj, ko luksuz postavljamo pred nujo, čeprav nam zmanjkuje tako denarja kot energije za proizvodne in uslužnostne procese.

Skratka, ekonomija se vede parazitsko, ne simbiotsko, in je daleč od njene prave vloge odgovornega gospodarjenja z viri. Ker je vse podrejeno dobičkom, gospodarstvo preprosto ne more biti gospodarno.

Breme načrtovane zastarelosti

Zagata v proizvodnji skoraj vsega (razen osnovnih živil in surovin), je pritisk k hitremu menjavanju modelov. Nič ne sme trajati, zato so hitro kvarljivi celo tako izjemni tehnološki izdelki, kot so žepni računalniki (oz. »pametni telefoni«) in transportni računalniki ( oz. »programsko definirana vozila«). V čisti mehaniki ni več dobička, zato vse postaja del informacijskega trga, kjer dobički so.

Vse okrog nas postaja programsko definirano s centralnim nadzorom prek aplikacije: pečica, pralni stroj, hladilnik, toplotna regulacija, nadzor na porabo elektrike, vode … postavljamo se v popolno odvisnost od elektrike in programskih sistemov brez rezerve.

Na skupno omrežje obešamo ne le preživitveno nujne prvine, ampak tudi balast. Sem spada dejstvo, da kar nekaj odstotkov vse elektrike potratijo naprave, ki jih puščamo v stanju pripravljenosti, da še kak odstotek doda sizifovsko rudarjenje za kripto-valutami in še štiri odstotke podatkovni centri, da še odstotek ali dva doda deljenje trivialnih spletnih vsebin, ki nam kradejo pozornost … in da ne omenjam polnjenja baterij za lučke v otroških čeveljčkih.

Fekološka ilustracija absurda

Neko popoldne sem se sprehajal po alpski dolini, v katero je ugnezden Liechtenstein. Opazil sem kmeta, kako se spravlja razmetat gnoj po njivi in v mislih se mi je utrnila naslednja misel: recimo, da ga čisto tako za šport vrže dvajsetkrat za polne vile v zrak in ga pade dol malce več. Poskusi spet in po uri vztrajnega metanja ima že kup in pol! Najame delavcev in stroje, kupi se množijo!

To vidijo sosedje in kmalu ni nikogar, ki ne bi bil obseden z metanjem gnoja po zraku. Dobičkonosna dejavnost se razširi po regiji, državi, svetu, vlade jo subvencionirajo, nova podjetja kotirajo na borzi, gnoj spravljajo v silose, zaklepajo pred tatovi, predragocen je, da bi ga kar tako dajali na njive! Kmetujejo le še na papirju, ne na njivah. Tako je danes v Sloveniji delež dodane vrednosti kmetijstva k BDP 0,9 %, finančnega sektorja pa 4,3 %. Dajati gnoj na njivo velja manj kot metati ga po zraku.

Pravile ekonomije se ne ravnajo po zakonih fizike in dopuščajo vmesne postanke na virtualnih bencinskih postajah v vesolju; lahko se vedno znova zadolžujemo, da poplačujemo stare dolgove in tako odlagamo plačilo v nedogled. Na teh črpalkah dotakajo države, korporacije in tajkuni, ne pa navadni ljudje. Kot je Ivanki Trump nekoč dejal bogati oče, ko sta šla mimo brezdomca: »Tale ima osem milijard dolarjev več kot jaz.«

Kdor na papirju poseduje veliko nepremičnin, zlahka dobi zajetna posojila, pa naj je še tako zadolžen. Ko milijarder kupuje jahto, samo banki potrka na vrata in že so mu na voljo likvidna sredstva, saj ima za hipoteko še pa še zaloge. In to lahko počne v nedogled v nekakšni Ponzi shemi metanja gnoja po zraku. Tako ima lahko brezdomec milijarde »več« kot nepremičninski mogotec.

Stvarna ekonomija temelji na zemlji

Predindustrijska ekonomija je izrazito temeljila na kmetijstvu: tu je bilo vsaj 70-80 % delovne sile in 40-60 % prihodka. Velika Britanija je prva padla pod 50 % delovne sile v kmetijstvu leta 1730. Nihče drug ji ni sledil vse do leta 1840.

V večini Afrike in Azije je še danes več kot pol prebivalstva vključenega v kmetijsko dejavnost. Popolna industrializacija kmetijstva je prišla z razmahom fosilnih goriv, toda kmetje so vedno bili in še danes so ustvarjalci primarne dodane vrednosti iz temeljnih surovin.

Davni kmetje so pomnoževali kalorije vloženega dela tudi do dvajsetkrat. Odkar je kmetom na voljo nafta, resda garajo manj, toda industrializirano kmetijstvo je postalo energetski ponor, saj za vsako pridelano prehransko kalorijo porabi na desetine in celo stotine fosilnih kalorij.

Izobilje energije je botrovalo potratnosti, toda energije je bilo toliko, da je privedla do strme rasti skupne količine dela in tehnološkega napredka. Izumu tekočega traka je sledil izum globalnih dobavnih verig, preprostejšim strojem so sledili kompleksni, in tako danes po morju pluje MSC Irina z nosilnostjo 24.346 kontejnerjev. Cena transporta tone blaga čez ocean je strmoglavila na nekaj deset dolarjev.

Vse več blaga prenašamo naokrog, ker je to tako poceni. Transporta ne smemo zmanjšati, to ni dobro za ekonomijo! Optimiziramo sistem tako, da z več dobička tovorimo še več in še hitreje. Če seštejemo operativne procese civilizacijskega »stroja« in odkljukamo tiste, ki so podvojeni, neumni ali nepotrebni, se izkaže, da je v resnici kronično neučinkovit.

Tratimo, da bi »varčevali«

Fokus je na hitrosti, rasti in nalaganju dodane vrednosti. Imamo hitro hrano, hitro modo, hitre novice, hitre vlake, hitro polnjenje, hitri internet in hitri seks. Ko se vse tako zelo hitro pretaka sem ter tja po planetu, raste globalni BDP.

Upočasnitev vzbudi zaskrbljenost in je treba iz čarobnega klobuka potegniti dodano vrednost, pa čeprav fiktivno: inovativen davčni prijem, izveden finančni instrument, paket vlaganja v kripto-valute, algoritem za procesiranje podatkov …

To se pozna tudi na prostoru. Hiteči ekonomiji ni v interesu ustvarjati trajnih spomenikov lastni ustvarjalnosti. Ne zaupa jim, saj se bo že v nekaj letih razvila v nekaj drugačnega in novi kulturi pristoji drugačen spomenik. Tako pademo do absurda hitre arhitekture.

Stene starih stavb so zgrajene, da trajajo stoletje ali dva. Svetišča, gledališča in druge javne stavbe so grajene za tisočletja, če jih ne uniči vojska, ujma, požar ali potres. V kakšni davni cerkvi in ob njej je zaznati razumevanje brezčasnih zakonitosti gradnje.

Sodobne stavbe so brez elektrike mrtve. Hitro se postarajo, po nekaj desetletjih ostanejo od njih žalostne spake, nikakor ne veličastni spomeniki, ki celo skrhani vzbuja občudovanje, kot denimo Atenska Akropola ali Puljska Arena. Pri sodobnih stavbah predvidevamo rok trajanja petdeset do največ sto petdeset let, kajti kmalu bo na voljo nekaj toliko boljšega, da bodo zastarele in jih bo treba zamenjati.

Kako hraniti nenasitno pošast?

Ko pišem o tiraniji ekonomske enačbe, civilizacijo obravnavam kot povezano celoto. Potrošništvo je napihnilo količine blaga v lasti vsakogar od nas. To je »(brez)koristni« tovor, ki ga morajo »motorji« prenašati naokrog. K teži prispevajo strukturni elementi »suhe mase« (naraščajoče infrastrukture), ki jih mora biti vse več, da nosijo skupno težo civilizacije.

Energetika je navita do maksimuma, njen delež v skupni teži »rakete« je vse večji in rast drvi v nebo. Z zelenim prehodom se ukinjajo kurilne naprave, ogrevanje bo terjalo več elektrike, treba bo okrepiti omrežje, transformatorje, dodati nove elektrarne …

Pa ne pozabimo, da tehnološkim gigantom zmanjkuje elektrike za podatkovne centre in se spravljajo gradit zasebne elektrarne. Samo Meta predvideva več sto milijard vložkov v umetno inteligenco. Digitalni procesi so dragi: čipi, kabli, hladilni sistemi, stavbe, zemljišča … in morje energije.

Podatkovni centri potrebujejo stabilno energijo, ki ji brezogljični viri niso kos, zato se dogaja toliko raziskav nuklearnih in geotermalnih virov. Za kakšne zneske gre, je lažje razumeti, ko pomislimo, kak zalogaj je Sloveniji deset milijard za drugi blok NEK-a – ali nekaj deset milijonov za NUK II, ko smo že pri tem.

In ko smo že pri tem – NEK in NUK imata veliko skupnega: pri obeh je za uspeh ključno obvladovanje političnih, administrativnih in pravnih vzvodov. V demokraciji z nasprotovanjem zlahka ustavimo novosti, težje pa se je izboriti, da bi splošno koristni projekti odslalomirali mimo nasprotovanj in zagledali luč sveta. Meta se medtem ravna po Dadanovem postulatu (iz filma Črna mačka, beli mačkon): »Ko imaš problem in ga ne moreš rešiti z denarjem, ga rešiš z veliko denarja!«

Let svinčenega zmaja

Če sta Elon Musk in Mark Zuckerberg nova brata Wright in bosta spravila svinčenega zmaja v let, jima bom zaploskal. Toda s sedenjem za kalkulatorjem in preračunavanjem razmerij med vsemi faktorji v enačbi prihajam do kilavih obetov. Tiranija ekonomske enačbe je že tako ali tako neizprosna, pa se še kar zadolžujemo, nalagamo na raketo balast in hočemo eksponentno rast.

Laž je, da se lahko vsi stlačimo na raketo in poletimo v rajsko prihodnost. Kje neki! Na raketi jih bo kak ducat, ostali smo tu, da prinašamo nenasitnežem predmete zadoščenja njihovih kapric. Ne pozabimo, da letalo in raketa sicer pobereta slavo, toda večino zaslug, da ta tehnološka čudeža frčita po zraku, nosijo delavci na letališčih in raketnih izstreliščih ter vsa spremna infrastruktura.

Na dan izstrelitve rakete bomo nosili prtljago, dovažali gorivo, preverjali motorje, navigacijo, kamere … Nadejali se bomo, da nas bo čudo tehnike popeljalo v raj. Toda ne, mi ostajamo na izstrelišču!

Še mnogi od teh, ki so povabljeni na krov, bodo ostali dolgih nosov na tleh. Bolj ko se povečuje razdalja, ki jo bo treba preleteti, in teža razkošnega plovila, da bo eliti udobno, manjša je lahko posadka, pravi tiranija ekonomske enačbe.

In ko bodo milijarderji sredi usodnega leta spoznali, da so se ušteli in da jim virtualne črpalke med resničnim letom nič ne koristijo, bodo odmetali vse, kar se da. Toda ne bo dovolj. Morali bodo obrniti smer in goli in bosi pristati na letališču, s katerega so poleteli. Tam jih bo besna drhal zgrizla do kosti.

S krvjo okrog ust se bo drhal ozirala okrog sebe. Koder sega pogled, bo videla vzletne piste, čakalnice in parkirišča, nakupovalne, logistične in podatkovne centre, elektrarne, lakirnice in polnilne parke. Gledala bo svojo zemljo, spominjala se bo le tega, da jo je nekoč imela v lasti, spominjala se bo, kaj je z njo pridobila … in izgubila.

Napisal: Nara Perovič