Namig za branje: Hana Hafner: Skriti sopotnik

Ob prebiranju zelo izpovedne knjige mlade Hane Hafner, ki se je že pri komaj desetih letih srečala in soočila s skritim sopotnikom – možganskim tumorjem, ki bo verjetno del nje vse življenje –, sem se močno zamislil in poglobil vase. Predvsem ob teh dveh njenih zapisih v enem izmed 13. poglavij: »Za mnoge je omemba raka pogosto povezana s smrtjo, saj smo vsi slišali zgodbe, ki se končajo tragično. Tudi jaz sem bila izpostavljena takšnim pogovorom. Na oddelku in doma.« Razmišljati mi je dal tudi ta citat: »Najbolj pa me bolijo komentarji, ki zaničujejo mojo izkušnjo in jo zmanjšujejo na nekaj obrobnega.«

Sam se pogosto zalotim, da razmišljam o tem, ali se znam vedno približati oziroma vzpostaviti komunikacijo z nekom, ki se je ali se še sooča z rakom. Tako s tistimi, ki so mi blizu po sorodstveni plati, kot tudi s tistimi, ki so moji prijatelji ali znanci. O raku se mi zdi, da kar nekaj vem. Čeprav se sam z njim (še) nisem soočil. Na srečo.

Največ izvem ravno iz knjig, kot je Hanina, veliko pa tudi v pogovorih s člani društva onkoloških bolnikov, katerega član sem in zanje organiziram humanitarne teke, ki niso le tek, temveč predvsem ozaveščanje o raku. Kar nekaj sem izvedel tudi v pogovorih z onkološkimi bolniki, ki sem jih gostil v intervjujih pred kamero ali v pogovorih za tiskane medije. Med njimi je bilo tudi nekaj mojih sorodnikov, prijateljev in nekaj bežnih znancev, ki so pristali, da z njimi posnamem intervjuje in javnosti predstavim njihove zgodbe. Takšnih intervjujev je bilo že blizu sto. Sto različnih zgodb, vsaka s svojo težo.

Vedno sem se pred vsakim intervjujem spraševal in razmišljal, kako daleč ali kako blizu lahko grem s svojimi vprašanji. Ne vem, ali mi je vedno uspelo. A srčno upam, da mi je.

Avtorica knjige nas na več mestih opozori, kako pomemben je pristop. Tisti, ki sem ga prej omenil oziroma povzel iz njene knjige in ga ponavljam, je zagotovo napačen in neprimeren: »Najbolj pa me bolijo komentarji, ki zaničujejo mojo izkušnjo in jo zmanjšujejo na nekaj obrobnega.«

Res je nespametno »pametovati«. Saj veste – ko komu rečeš, da te boli hrbet, ti mnogi namesto tega, da bi ti preprosto prisluhnili, začnejo naštevati vse svoje »dogodivščine« z bolečinami v hrbtu in druge težave. Tebe pa v resnici sploh ne poslušajo več.

Še marsikaj ni primerno, ko govorimo z nekom, ki ve, kako se je spoprijeti z rakom. Napačno je takim ljudem svetovati vsevprek, jim morda celo reči, da poznaš koga, ki je imel podobno vrsto raka, pa je kljub temu živel še nekaj let. To reči nekomu, ki se z rakom sooča pri desetih, tridesetih, petdesetih ali osemdesetih letih, je tako nesmiselno in neumno – da ne rečem podlo –, da bolj ne more biti. Bolje je molčati kot pa blebetati nekaj na pamet. Modreje je bolniku preprosto prisluhniti, da se izpove, kolikor si pač želi in zmore, iti z njim na sprehod, gledati film …

Seveda smo ljudje tudi radovedni, kar ni nič narobe, a vprašanja morajo biti primerna času in trenutku.

O vsem tem nam pripoveduje še vedno mlada, a neizmerno bistra avtorica knjige Skriti sopotnik, ko nas popelje od prvega do zadnjega poglavja knjige, ki je izšla pri založbi Primus.

Prebrali boste lahko tudi, kako so jo včasih tisti, ki tega ne bi smeli, obravnavali ali jemali premalo resno, ji niso verjeli, ko je govorila o svojih težavah, ali so bili do nje neprijazni, včasih celo nečloveški. Piše pa tudi o tistih, ki so ji dajali pogum – o svoji mami, o ožji družini, o nekaterih iz kroga zdravstvenega osebja –, zaradi katerih je zmogla dolge mesece kemoterapij. Pa tudi o vrnitvi v šolo, ko jo je spet lahko obiskovala oziroma je bila dovolj pri močeh, da ji je bilo to dano. Ko se njena baterija, ki nikoli več ni bila povsem napolnjena, ni prekmalu izpraznila – kar se je neredko zgodilo povsem nepričakovano.

Ob branju njene knjige se moramo zazreti predvsem vase in se vprašati, ali sploh znamo sprejemati drugačnost. Hočeš nočeš, vsaka bolezen – tudi možganski tumor – v mnogih primerih pripelje do drugačnosti. Življenje se spremeni. Mladi Hani se je. In ne le njej, temveč tudi njeni mami, očetu in vsem, ki so ji bili in so ji še vedno blizu. Tudi s tem se je obremenjevala, potem ko so se kemoterapije zaključile in se je na novo sestavljala. Dobesedno korak za korakom. Veliko je razmišljala tudi o tem, da tumor ni spremenil življenja le njej, ampak tudi vsem njenim.

Za konec še ena misel. Ne vem, kako je prejemati zelo agresivne doze kemije v telo – pravzaprav edino zdravilo ali več njih, ki te lahko rešijo. Na srečo mi tega še ni bilo treba spoznati. A za boga milega – zakaj v bolnišnicah takim osebam, ki so ves čas na robu bruhanja, slabosti in bolečin, ponujajo »pohane« piške ali drugo precej težko hrano? Že za zdravega človeka! Mar nam doma, ko nam je slabo – ne zaradi kemoterapije, ampak morda zaradi virusa ali ker smo pojedli kaj čudnega – ponujajo kaj takega? Seveda ne. Takrat postrežejo s čim bolj prijaznim za želodec. Denimo z juhico.

Tudi na to nas opozori mlada Hana Hafner, za katero srčno upam, da se bo pisanja še lotila in da bomo lahko znova brali kaj, kar nas predrami in nam da misliti. Hvala, Hana!

The post Namig za branje: Hana Hafner: Skriti sopotnik appeared first on Slovenec.