Gospodarski eksodus na Hrvaško, medtem Golob sanja, da gospodarstvo še nikoli ni poslovalo tako dobro

Za Roberta Goloba ni gospodarskih težav. Človek, ki je velik del svoje kariere preživel v varnem objemu državnega gospodarstva in politike, pač ne razume, da mora običajno gospodarstvo biti bitko tako z njegovo socialistično vlado kot tudi z mednarodno konkurenco. V njegovem svetu se lahko minimalna plača po mili volji viša s političnimi dekreti, gospodarstvo pa bo poseglo v svojo čarovniško škatlo in ven potegnilo nove rezerve, tako kot je Gen-I kupoval poceni energijo iz jedrske elektrarne.

Golob pravi, da je dvig minimalne plače čas za “ponos”. Kritike gospodarstva ga ne zanimajo – pri tem uporablja socialistično retoriko, da gospodarstvo spregleda osnovno dejstvo, da brez zaposlenih ni niti dobičkov, rekoč, da “ob vsaki priložnosti, ko morajo del dobičkov deliti z zaposlenimi, uporabijo isto retoriko, kako bo svet propadel.” Kaj se medtem dogaja v realnem sektorju, pa Goloba več ne zanima.

Po premierovih besedah je ključno zgraditi sistem, v katerem se bo minimalna plača v prihodnjih letih usklajevala po zakonskem avtomatizmu, tako da nikoli več ne bo padla pod prag tveganja revščine. “To je cilj, ki smo si ga zadali skupaj za naslednji mandat,” je poudaril v Celju ob vladnem obisku savinjske regije. Se pravi “po venezuelsko”: ne glede na realne okvirje gospodarstva in ekonomske resničnosti.

Golob pač živi v drugem svetu, kjer zakoni ekonomije ne držijo. Po njegovem gospodarstvo tako, kot je poslovalo v zadnjih štirih letih, ni poslovalo še nikoli ali pa že zelo dolgo ne. Prav tako pravi, da se niso uresničila opozorila delodajalcev ob uvedbi obveznega izplačila zimskega regresa, ko so napovedovali propad podjetij in selitve na Hrvaško. Po njegovih besedah se ob vsakem posegu v dobičke ponavlja ista retorika, ki pa je realni podatki ne potrjujejo. Opozoril je, da se del gospodarstva ne zaveda, da brez zaposlenih tudi dobičkov ne bo. Tega se gospodarstveniki seveda dobro zavedajo, a hkrati razumejo tudi, da se računovodsko ne izide, če delavec naredil za 1200 evrov dodane vrednosti, stroški dela, ki ga krije delodajalec pa so (brez proizvodnih stroškov!) 2000 evrov. O tem Golobu ni bilo treba nikoli razmišljati.

Eksodus iz Slovenije

Kaj pa se dogaja v resničnem svetu? Ko rastejo stroški dela, se hkrati kaže jasen trend selitev delov podjetij in poslovodstev iz Slovenije v tujino, predvsem na Hrvaško in v Srbijo. Gre predvsem za mednarodna tehnološka in storitvena podjetja, pri katerih se iz Slovenije selijo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. To slabi sodelovanje z lokalnim okoljem, zmanjšuje prenos znanja in dolgoročno znižuje prihodke v državni proračun.

Med primeri izstopa A1 Slovenija, ki je združila slovensko in hrvaško upravo ter del odločanja prenesla na Hrvaško, kar je bilo utemeljeno z reorganizacijo in prilagoditvijo trgom. Podobno je Lidl uvedel skupno upravo za Slovenijo in Hrvaško z istim direktorjem, kot razlog pa navedel večjo učinkovitost in pripravo na prihodnost. Mercator ima sicer sedež še vedno v Sloveniji, vendar se vse več odločitev sprejema v Zagrebu, del poslovodstva pa prihaja s Hrvaške, kar je povezano s spremembami lastništva in pravno-organizacijske oblike.

Mercator se seli na Hrvaško (Slika: arhiv Demokracije)

Pri več mednarodnih korporacijah Slovenija izgublja samostojne upravne funkcije. L’Oréal ima regionalno središče za območje Adria–Balkan na Hrvaškem in v Srbiji, brez uprave v Sloveniji, razlog pa je večja agilnost in hitrejše odločanje. Rauch je zaprl slovenske enote in posluje prek hrvaške družbe, brez uradne obrazložitve. SAP že od leta 2014 vodi poslovanje za Hrvaško in Slovenijo iz Zagreba, medtem ko so Oracle in Cisco v Sloveniji zmanjšali poslovne operacije na minimum.

Med tehnološkimi podjetji izstopa Microsoft, ki je svoj regionalni model prilagodil tako, da ima večjo vlogo Bolgarija, pri čemer kot razlog navajajo usklajenost z zakonodajnimi zahtevami in operativne potrebe. PwC je reorganiziral vodstvene položaje, pri čemer je vlogo glavnega partnerja za Hrvaško in Slovenijo prevzel Hrvat, kar je bilo utemeljeno s sinergijami in večjo učinkovitostjo. NLB je v Srbiji vzpostavila razvojni center s približno 120 zaposlenimi, pri čemer so kot razlog navedli pomanjkanje IT-kadrov v Sloveniji in neučinkovit izobraževalni sistem.

Poseben primer je Perutnina Ptuj, kjer sedež sicer ostaja na Ptuju, vendar se del vodilnih kadrov in skupinskih funkcij seli v Zagreb. Razlogi so predvsem logistične prednosti in pomanjkanje ustrezno usposobljenih kadrov v Sloveniji.

Perutnina Ptuj. (Foto: Bobo)

Vsi bomo revnejši

Delodajalci sicer jasno opozarjajo na tveganja: v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije menijo, da je brez davčnih razbremenitev tak dvig preveliko breme za malo gospodarstvo, v Gospodarski zbornici Slovenije pa govorijo o nevarni predvolilni potezi. V Združenju delodajalcev Slovenije so zapisali, da gre za nepremišljen poseg, ki dodatno obremenjuje podjetja.

Gospodarstvo trenutno še vedno jezdi na konjunkturi iz preteklosti, a obrisi stagnacije se iz dneva v dan kažejo vse bolj jasno: podjetja odpuščajo – predvsem v dejavnostih z nižjo dodano vrednostjo. Še bolj pomenljivo pa je, da je vedno več ljudi na minimalni plači in vedno več takih, ki so bližje minimalni kot povprečni plači. Brez mogočne davkoplačevalske finančne injekcije v javni sektor bi bila plača vsaj 200 evrov neto nižja; torej gre predvsem za umetno rast, ki je zasebni sektor ne vidi, čeprav brez inflacije.

Ponavlja se torej zgodba, ki se je zgodila v času Pahorjevega trojčka, ko je minister France Križanič prav pred začetkom jasno vidne krize drastično zvišal minimalno plačo. Seveda ni “vse propadlo”, gospodarstvo je preživelo, zgodilo pa se je izgubljeno desetletje 2010–2020, ko so nas dohiteli in prehiteli skoraj vsi vzhodni postkomunistični tekmeci (vsaj po kupni moči), gospodarstvo in življenjski standard pa sta stagnirala, plačni prerez pa je nato vso desetletje vse do danes trpel za kronično plačno kompresijo pod povprečno plačo.

Nekdanji finančni minister v času Pahorjeve vlade Franc Križanič.
Foto: Nova24TV.

Slovenija se v izgubljenem desetletju ni približala zahodnim državam – življenjski standard je v primerjavi z letom 2008 celo nazadoval v primerjavi z jedrnimi državami EU. Točno to pa bo povzročila skrajno leva egalitaristična politika trenutne vlade. Svet ne bo “propadel”, kot slamnatega moža ustvarja Golob, bomo pa vsi trajno revnejši. Tragedija pa je, da tega – podobno kot leta 2009 – ne opažamo, ko se nam to dogaja, ampak šele z večdesetletno zamudo.

Mitja Iršič