Največja prednost bloga so zgodbe, ki jih ne boste našli nikjer drugje.

Irena Martinez:"Največja prednost vašega bloga je dejstvo, da imate nekaj, česar večina spletnih strani nima: izvirne zgodbe, ki jih ni nikjer drugje na internetu."

Največja prednost  bloga so zgodbe, ki jih ne boste našli nikjer drugje.

V času, ko se zdi, da je na internetu že vse napisano, prepisano, povzeto in še enkrat objavljeno, je pristnost postala redka dobrina. Danes lahko v nekaj sekundah najdemo tisoče člankov o vzgoji otrok, partnerskih odnosih, staranju, bolezni, revščini ali osamljenosti. 

Žal pogosto ugotovimo, da se za lepimi besedami skrivajo zgolj splošni nasveti, napisani brez osebne izkušnje in brez resničnih zgodb.

Morda je prav zato največja prednost mojega bloga ta, da temelji na pričevanjih (zgodbah), ki jih ni mogoče najti nikjer drugje.

Več kot štiri desetletja poslušam ljudi. Sedela sem v kuhinjah, na dvoriščih, pod kostanji, za pečjo, v domovih za ostarele, bolnišnicah in dnevnih sobah. Poslušala sem pripovedi žensk in moških, ki jih zgodovina nikoli ni zapisala niti v strokovno literaturo še manj v učbenike. 

Njihove zgodbe niso bile objavljene v časopisih, niso bile uprizorjene na gledaliških odrih ali na filmskih platnih. Pa bi bilo prav, če bi bile!

Sogovorniki so mi pripovedovali  o otroštvu v revščini, o nasilnih očetih, o materah, ki niso znale ljubiti, in tudi o tistih, ki so jim vseeno ponudili roko, ko je bilo najhuje.

 Govorili so mi o času hlapcev in dekel, o vojni, o povojnih letih, o lakoti, delu (garanju), prvih ljubeznih, izgubah, porokah in razočaranjih. Tudi o smrti.

O stvareh torej, o katerih se je nekoč molčalo.

Te zgodbe niso nastale za računalnikom, niso povzete po tujih virih. So del slovenskega življenja, kot so ga živeli naši starši, stari starši in tudi mi sami.

Ko danes objavim zapis o osamljenem otroku, o materi, ki jo je zaznamoval alkoholizem v družini, ali o starejšem človeku, ki ga boli brezbrižnost lastnih otrok, ne pišem o izmišljenih likih. 

Pišem o življenju, ki poteka za štirimi stenami, mi pa hodimo mimo in se nam niti sanja ne, kako nekateri živijo.

Mnogi bralci se v teh zgodbah prepoznajo. Včasih mi napišejo, da so med branjem jokali. Drugič, da so se - posredno sicer -  prvič po dolgih letih počutili razumljene. Pogosto pa mi zaupajo, da so ob zgodbi našli pogum, da tudi sami spregovorijo.

Prepričana sem, da ljudje potrebujemo prav to – resnične zgodbe resničnih ljudi. Potrebujemo spoznanje, da v svojih stiskah nismo sami. Da so podobne poti prehodili že drugi. Da je mogoče preživeti tudi takrat, ko se zdi, da je življenje izgubilo smisel.

Zato moj blog ni le zbirka zapisov. Je nekakšen arhiv življenj ter spominov ljudi, ki bi sicer ostali pozabljeni. 

In če bo kdo čez desetletja, ko me ne bo več, želel izvedeti, kako smo živeli, ljubili, trpeli, se prepirali, odpuščali in vztrajali v teh časih, bo morda odgovore našel prav v zgodbah, ki jih danes skupaj ohranjamo pri življenju. Zbirka knjig OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE bo ostala. Takšnega vira pričevanj, kot ga najdete v teh knjigah, ne boste našli nikjer drugje.

Še ena misel: človek umre dvakrat. Prvič, ko ga ni več med nami. Drugič pa takrat, ko nihče več ne pripoveduje njegove zgodbe.