Goran Gluvić: GROSUPLJE NOIR

je kriminalna zgodba, v kateri avtor samega sebe vpelje v kriminalno dogajanje, ki se od dogodka do dogodka vse bolj previja v kriminalno komedijo. Liki, ki se pojavljajo, ponazarjajo resnične osebnosti na pravljičen način, z veliko mero satire. Zgodba se zapleta iz dogodka v dogodek, vsak dogodek pa skozi pogovor ali dejanje razkriva protislovja, ki vsako izrečeno besedo ali prikaz situacije obrnejo povsem v drugo smer.

Zgodba se začne kot običajna resna kriminalka, ki napoveduje srhljivo vsebino, ko avtor samega sebe vpelje v zgodbo, vendar se kmalu izkaže, da z vpletanjem v prispodobi velikih ljudi, žepne velikosti, zgodba poseže v meje absurda. Oceno za absurdnost ali pravljičnost prepušča avtor zgodovini in ljudem, ki se bodo poglabljali v vsebino in način interpretiranja zgodbe.

Način prepletanja dogodkov, lokacij in časa odvijanja posameznih prizorov, ki včasih segajo daleč v preteklost, trenutek zatem pa v bližnjo ali daljno prihodnost, bralcu daje misliti, kaj so v teh okoljih, kjer se zgodba odvija, doživljali ljudje v realnem času in kaj ljudi še čaka ob takšnem načinu ravnanja z našim okoljem.

Komedija oziroma humoristični način pisanja kriminalnega dogajanja daje zgodbi svetlejši ton, kljub temu da so liki in prvine značilni za noir kriminalko. Moški v črnem, na pol nora policistka, koruptivni avtobusni šofer, umetniki in sumljive ženske dajejo skozi dogodke dovolj snovi za zapletanje zgodbe, tako da avtorju ni treba pisati o dejanskih umorih. Vsi opisani umori se hitro izkažejo za komične scene, ki bralce namesto groze pripeljejo do smeha.

Skozi vso zgodbo avtor satirično nakazuje, kako smo kot majhen narod odvisni in nadzorovani od velikih svetov, čeprav jih hkrati držimo v žepu. Zdi se, kot da nimajo vpliva na dogajanje, a ko se pokaže potreba po ukrepanju, se priplazijo na površje. Pri tem lepo prikaže, kot ga starec pouči, da so veliki večno vplivali na male. Zdaj so vplivni eni, prej so bili drugi, še prej pa spet nekdo tretji.

Kadar prebiramo kriminalko, kot je ta, v kateri avtor nenehno spreminja temo in tok dogajanja ter lokacije – od zaprepaščene Ljubljane do grosupeljskega podeželja in nenazadnje do velike kraške jame – dobimo, kot se avtor izrazi v zgodbi, »smuti kriminalko«. S tako intenzivnim mešanjem dogodkov, likov in lokacij tudi smuti dobi čuden okus.

Skozi zgodbo avtor nakaže, da se lahko še tako majhna država, kot je Slovenija, razdeli namesto na regije v nove, samostojne entitete. Čeprav majhni, smo še vedno dovolj veliki, da se lahko spremo in v vročih glavah tudi udarimo, kjer razsodnik zopet postane nekdo tretji, nekdo, ki se ima za velikega in s tem zagotavlja vpliv. Ne le majhna Slovenija, tudi druge velike države združene Evrope kažejo težnjo po razdružitvi ali odcepitvi od skupne Evrope. Majhni se med seboj prepirajo, vladajo pa jim veliki, ki s svojimi skritimi akcijami razdeljujejo narod. Za uspeh velikih, ki vladajo svetu, ni pomembno, ali imajo za seboj vojsko pametnjakovičev ali le dobre in sledljive ovčke. Vsi potem upajo, da bo nekoč le prišel dan, ko bo zavladal razum in bodo pravi ljudje dobili priložnost sodelovati in ustvarjati boljši svet.

Na koncu avtor skozi sanje prizna, da vsak, ki se zaplete v kakšno zgodbo, na lastno željo ali na silo volje drugih – to je povsem vseeno – zgodbe ne more zapustiti. V tem primeru avtor zaokroži napeto, z anekdotami prepleteno, na šaljiv in satiričen način življenjsko zgodbo, v kateri vstopi v novo obdobje kot poročen mož in odgovoren oče svojega potomca. Ko se prebudi iz sanj v realno življenje, pa ne pove, ali je v svojo življenjsko zgodbo vstopil prostovoljno ali na silo.

Piše: Franc Jutršek