»Na tej ladji ni demokracije«

Prispevek, ki ga berete, je prvi iz niza člankov, ki jih bo v prihodnjih dneh prispeval naš novinarski kolega Martin Poljsak. Izboril si je priložnost, da se vkrca na ladjo Life Support humanitarne organizacije Emergency, ki je v soboto, 22. marca, začela svojo 30. misijo reševanja migrantov v Sredozemskem morju, doslej pa je rešila 2486 ljudi. Martin bo posadko vseskozi spremljal, dogajanje na ladji in na morju pa bo opisoval za Primorski dnevnik. V Italijo je po Sredozemskem morju v lanskem letu prišlo 66.617 migrantov.

»No democracy on this ship. (Na tej ladji ni demokracije.)« Še spoznali se nismo zares, pa nas je Alex, namestnik kapitana in odgovoren za varnost na krovu, že seznanil s pravilom, ki je izzvenelo kot enajsta božja zapoved. »Kar ukaže nadrejeni, je treba izpolniti in pika,« je nadaljeval.

Kako? Zakaj ni demokracije? Kaj to pomeni? Kaj so vsa ta pravila? Kako se palubi reče v angleščini? Kaj pa premcu in krmi? Kamor pogledamo – znaki, akronimi, pravila, urniki čiščenja in pospravljanja skupnih prostorov in sanitarij: SaR, deck, bridge, mess room ... Hodniki pa vsi podobni med seboj, vrata prav tako. Zmeda. Velika zmeda!

»Ne skrbi, z vsemi je tako prve dni. Dan za dnem ti bo vse bolj in bolj jasno,« nas je pomiril Luca, krmar enega od reševalnih gumenjakov, zleknjen na fotelju v dnevni sobi. »Pojdi spat zdaj. Spi, ko ti le uspe, tudi med dnevom, če je čas. Ko gremo v akcijo, ni časa za počitek.« Spodbudne besede, ni kaj.

Človekove pravice za vse

Bila je sreda zvečer, ko je prispelo Whatsapp sporočilo. Bila je Laura, odgovorna za stike z javnostmi pri nevladni organizaciji Emergency: »Martin, v soboto odrine ladja iz La Spezie. Gremo na reševalno misijo v Mediteran. Bi se nam pridružil?« Hiter in nepredviden začetek avanture.

Tako kot je bilo nepredvidljivo potovanje iz Trsta v Ligurijo. Za »predjed« dobra ura zamude Flixbusa zaradi kontrol na slovensko-italijanski meji. Po dvanajstih urah vožnje mimo Milana do Genove nas je tu čakal kombi.

Za volanom je sedel Luca, stari obraz Emergencyja. »Že sem upal, da bom lahko ostal doma in počival, pa so me poklicali, naj se vkrcam kot pomočnik kuharja,« je povedal, ko je po ligurijski obali švigal proti končni destinaciji. Bilo je že nekaj čez 1. uro, ko se je v temi pod nalivom izrisala silhueta 52-metrske ladje, ki pluje pod zastavo Paname.

Na boku se je z belimi črkami bohotilo ime ladje Life Support, poleg njega simbol nevladne organizacije, ki jo je leta 1994 ustanovil vojni kirurg in prepričan mirovnik Gino Strada. »Človekove pravice morajo biti pravice vsakega, čisto vsakega človeka. Sicer so to zgolj privilegiji.« Primernejšega citata za na bok ladje, ki v Mediteranskem morju rešuje življenja moških, žensk in otrok, ki rešuje življenja vseh ljudi v težavah, res ne bi mogli izbrati.

»Welcome to the Hotel California,« so se iz ladijske kuhinje razlegali Eaglesi, medtem ko sem se po skorajda neprespani noči v jedilnici prestopal med lonci z jajci in slanino. »Nello, naš kuhar, stari morski maček nam vsako jutro postreže z izborom glasbenih uspešnic. Njegovo nabijanje glasbe je postalo že skoraj religijski ritual,« se je pošalil Alberto.

Jan, krmar drugega gumenjaka za reševanje brodolomcev in edini Šved na krovu, je na belo tablo v dnevni sobi s črnim flomastrom zapisal: Don’t grow up, it’s a trap (Ne postani odrasel, ne ujemi se v to past). »Vsak dan zapišem eno misel ali citat. Celo življenje si jih že beležim, poln zvezek jih imam,« je pojasnil.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.