»Na Rabu je pihala burja, ljudje so umirali od lakote«

Pričevanje Francke Lekan Lauseger je ena izmed številnih zgodb o trpljenju, a hkrati je ena redkih, ki so črno na belem zapisane kot svarilo pred ponavljanjem storjenih napak. Leta 1973 je izšla v TV-15, časopisu borcev Narodnoosvobodilne vojne Slovenije. V prvomajski prilogi Primorskega dnevnika smo jo objavili na predlog nečakinje Silve in z dovoljenjem sina Darka Lausegerja, na tem mestu je le krajši odlomek.

Slovenka iz Loške doline je bila zaprta na Rabu in v Gonarsu. Po povratku, spomladi 1943 je delovala za osvobodilni boj. Na Rabu so spali so v šotorih ob vsakem vremenu. »Nismo bili več ljudje, marveč le številke. Ob sončnem vzhodu je zatrobil trobentač. Na drog so potegnili zastavo in vsi smo morali stati mirno in v pozdrav iztegniti desnico v fašistični "rimski" pozdrav. Ta komedija se je ponovila zvečer, ko so sneli zastavo«. Hrana je bila slaba in dobivali so jo le poredkoma. Pitne vode je bilo zelo malo. Razmnožile so se uši in druge bolezni.

Lačni so skrivali trupla mrtvih otrok

Ljudje so začeli umirati od lakote, najprej otroci in ostareli, nato pa tudi drugi. »Lačni ljudje so začeli skrivati trupla mrtvih otrok, da bi dobili hrano še za mrtve svojce, zlasti dojenčke, ki so najbolj umirali, saj jih matere niso mogle dojiti. Vsi v taborišču rojeni otroci so takrat umrli.«

Na Rabu se je jeseni in pozimi zaradi dežja in mraza širil prehlad in sestradani jetniki, ki so imeli na sebi le poletne obleke, so postali še šibkejši. »Lakota je bila strahotna. Nekaj časa so nas hranili s kuhanimi bučami,« je zapisala Matjonova Francka, kot so ji rekli doma.

Da bi potešili lakoto, so pulili travo in korenike in jih jedli. V taborišču je pihala rabska burja. Dobili so nekaj odej, ki pa v šotorih niso dosti pomagale.