Na Ptuju premiera predstave V imenu očeta v režiji Kokana Mladenovića

Kot je povedala hrvaška dramaturginja Leko, so kot izhodišče uporabili besedilo, ki je v veliki meri spodbudilo njihovo domišljijo, a so se od izvirnega romana precej oddaljili. “Naša interpretacija je bistveno drugačna. Oče in sin sta zelo samosvoja lika, ki se po očetovi smrti srečata v fascinantnem, mejnem prostoru – nekje med tukaj in tam,” je povedala. Sin namreč pride v stanovanje, da bi uredil stvari, ki so ostale za očetom in se tako z njim znova sreča po 30 letih – ne osebno, temveč preko predmetov, ki jih odkriva, in spominov, ki privrejo na dan. Očeta začne dojemati kot posameznika, neodvisno od njegove vloge očeta, kot človeka, ki ga je sicer zapustil, a je hkrati živel izjemno polno življenje. “Raziskali smo tudi sinov vidik, torej vidik tistega, ki je 30 let čakal na trenutek sprave in iskal odgovore na vprašanje, zakaj je oče odšel. Te odgovore naposled najde skozi razmislek o očetovi smrti – dogodku, ki je za vsakogar globoko travmatična izkušnja,” je dodala Leko. Pri tem očeta v predstavi ne prikažejo zgolj kot negativno figuro. Čeprav je zapustil sina in njegovo mater, je bil njihov cilj predstaviti tudi njegov pogled, saj je odšel v iskanju lastne svobode. “Čeprav bi to lahko razumeli kot dejanje skrajne sebičnosti, po drugi strani vsakdo izmed nas na nek način išče svoj lastni prostor. Vsi se seveda ne znajdemo enako spretno v različnih vlogah, ki nam jih ponuja življenje,” je še povedala dramaturginja. Za srbskega režiserja je to že drugo sodelovanje s ptujskim gledališčem. Kot je povedal, so se v tokratni predstavi osredotočili na vprašanje, kakšni so naši nameni. “Zame osebno gre za spoznavanje lastnega očeta po njegovi smrti. Ta pot – od negativnosti do realistične slike odnosa – je bila razlog za ponovni premislek o življenju,” je dejal in dodal, da so vsi vpleteni v projekt vložili veliko intimnega in osebnega, saj so si prizadevali resnično spoznati tiste, ki so jih ustvarili – njihove očete in matere. Kot je dodal, so ustvarili predstavo, ki temelji na odličnem besedilu ameriškega pisatelja in pesnika Austerja, zaznamovanem z izjemno poetiko. “Njegova pesniška eleganca je ostra. Ni človek patosa, ne gre za kakšno tipično slovansko humanistično dušo, a ima izjemen občutek za mero. Ve, kako daleč lahko gre s čustvi, da ta na drugi strani še vedno zadenejo. Rezultat je zelo čustvena predstava, od občinstva pa pričakujemo prav tako močan čustven odziv,” je še dodal režiser. Mladenović je eden najvidnejših, najbolj samosvojih in najpogosteje nagrajevanih gledaliških režiserjev v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije. Rojen je leta 1970 v Nišu. Po srednji igralski šoli je študiral gledališko in radijsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Danes je redni profesor omenjene fakultete in kot pedagog pomembno sooblikuje nove generacije gledaliških režiserjev. Njegov režijski opus je izjemno obsežen in sega od velikih del svetovne in južnoslovanske klasike do sodobne dramatike in avtorskih projektov. Za njegovo gledališče je značilen izrazito avtorski pristop, v katerem pogosto posega v strukturo besedila, dramatizira literarne predloge, piše in sooblikuje nova dramska besedila ter povezuje igro, glasbo, gib, vizualno podobo in neposreden nagovor občinstva v celovito gledališko govorico. Njegove predstave so prepoznavne po močni igralski energiji, ritmu, črnem humorju, glasbi in pripravljenosti, da gledališče sooči z občutljivimi osebnimi, družbenimi in političnimi vprašanji.