Na posvetu o pomenu znanosti pri zagotavljanju varne hrane

Znanstvenoraziskovalna dejavnost je ključna v sistemu zagotavljanja varne hrane, med drugim zaradi podatkov in podlag za oblikovanje politik, so ugotavljali na konferenci o varnosti hrane. Glede morebitnega inštituta za hrano so poudarili potrebo po sodelovanju, a menili, da bi bila vzpostavitev takšne institucije kadrovski in finančni izziv.

Kot je na 7. konferenci o varnosti hrane – ki jo v državnem svetu pripravljajo ob svetovnem dnevu varnosti hrane, ki se obeležuje na 7. junij, letos pa se je osredotočil na vlogo znanosti pri zagotavljanju varne hrane – dejala ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić, pri različnih krizah, s katerimi se svet sooča, od podnebnih sprememb do vojn, migracij in motenj v oskrbovalnih verigah, na koncu pride do vprašanja hrane oz. vprašanja o zaupanju v kakovost, izvor in obdelavo hrane ter v sistem, ki hrano nadzira.

Poudarila je, da moramo razvijati lastno znanje in neodvisno znanost ter tesno povezovati raziskovalce, regulatorje, industrijo in tudi potrošnike. “Brez vlaganj v raziskave, izobraževanje in dolgoročno vizijo ni mogoče zagotavljati prehranske varnosti,” je poudarila.

Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano državnega sveta ugotavlja, da je prehranska samooskrba nizka, v številnih sektorjih celo pada, medtem ko globalna tveganja, od podnebnih sprememb do geopolitičnih nestabilnosti, terjajo obravnavo tega področja z vidika nacionalne varnosti, je dejal njen predsednik Branko Tomažič.

V tem kontekstu ima lokalna, trajnostno pridelana hrana posebno vrednost ne le kot bolj sveža in okoljsko prijaznejša izbira, temveč tudi kot ključni element bolj odpornega prehranskega sistema, je dodal. Zato mora biti zdrava, lokalno pridelana hrana bolj dostopna javnim zavodom, vrtcem, šolam, bolnišnicam, domovom za starejše, prehranska politika pa celovita in sistemsko urejena. “Pri tem ima znanost ključno vlogo, ne le kot vir podatkov in tehnologij, temveč kot osnova za oblikovanje premišljenih dolgoročnih politik,” je poudaril Tomažič.

Predsednik državnega sveta Marko Lotrič je izpostavil, da je raziskovanje nujno, da bomo ob novih izzivih našli učinkovite rešitve za trajnostno prehransko varnost v Sloveniji. Med izzivi je izpostavil nizko prehransko samooskrbo, vplive podnebnih sprememb, razdvojenost med institucijami in prešibko vključenost mladih v prehransko verigo, med rešitvami pa ustanovitev nacionalnega inštituta za hrano in prehrano, sistemsko prehransko vzgojo v šolah, spodbude za mlade kmete in promocijo inovacij v prehranskih startupih.

Na konferenci so govorili med drugim o izzivih za globalno varnost hrane, raziskovalnih modelih obvladovanja izzivov glede varnosti živil v Evropi ter raziskovanju varnosti živil v Sloveniji. Sklepna okrogla miza se je osredotočila na to, ali bi bilo treba ustanoviti inštitut za hrano. Projekt vzpostavitve nacionalnega inštituta za hrano je bil med projekti načrta za okrevanje in odpornost, a je bil ob posodobitvi načrta zaradi tveganja, da ne bi bil izveden pravočasno, med projekti, ki so bili izločeni.

Predsednik sveta za varno hrano Peter Raspor, ki je med organizatorji konference, je povedal, da glede na anketo med deležniki obstaja splošno soglasje o potrebi po spremembah v organizaciji raziskav na področju hrane v Sloveniji, vendar je ideja o samostojnem inštitutu sprejeta z določeno mero previdnosti.

“Večina vprašanih bi podprla bolj koordiniran pristop k raziskavam, morda prek konzorcija, s postopnim razvijanjem v smeri bolj integrirane institucije, če bi se izkazala za uspešno. Ta previdnost pa je vezana tudi na izbor anketirancev, saj praviloma vodijo institucije, ki tekmujejo za finance iz iste vreče. Tega se moramo pri vrednotenju ankete zavedati,” je strnil Raspor.

Matjaž Ocepek iz Nacionalnega veterinarskega instituta pri ljubljanski veterinarski fakulteti je dejal, da bi moralo biti povezovanje med institucijami boljše, da pa bi lahko z ustanovitvijo novega instituta na področju varne hrane, na katerem že zdaj sodeluje več inštitucij, prišlo do dodatnega drobljenja, predvsem finančnega in kadrovskega.

Peter Dolničar iz Kmetijskega inštituta Slovenije je menil, da bi bila zaradi razpršenosti področja varne hrane vzpostavitev enega samostojnega inštituta nemogoča, in sicer tako z vidika financ, predvsem pa ljudi, saj da že sedaj neuspešno iščejo ustrezen kader. Podprl je idejo, da bi se najprej vzpostavilo “virtualni” inštitut, ki bi močneje povezal obstoječe institucije.

Barbara Koroušić Seljak z Inštituta Jožef Stefan je dejala, da je ideja o inštitutu zanimiva, da pa si težko predstavlja, da bi nova institucija vzpostavila celotno infrastrukturo, ki bi bila potrebna. Tudi ona je menila, da bi bilo treba okrepiti sodelovanje in da bi se lahko institucije sprva povezale prek projekta.

Boris Kovač z Univerze na Primorskem je dejal, da bi inštitut, ki bi imel osrednjo povezovalno vlogo in tudi omogočal denimo testiranje novosti v živilski industriji, prinesel dodano vrednost. Tudi on pa je izpostavil omejenost glede financ in kadra.

Nadja Škrk iz uprave za varno hrano je poudarila pomen verodostojnih podatkov in njihovih analiz. Z vidika uprave ni pomembna oblika organizacije, ampak vzpostavitev nabora strokovnjakov, na katere se lahko obrnejo.