Na okrogli mizi razbili mite o podnebnih spremembah

Podnebne spremembe niso globalna zarota znanstvenikov, ampak realnost, ki zahteva konkretnejše ukrepanje družbe in politike, je eno od sporočil današnje okrogle mize o pomenu znanosti pri razbijanju mitov o podnebnih spremembah, s katero se je začel Teden Kemijskega inštituta v Ljubljani.

Na današnjem dogodku so sodelujoči osvetlili nekatere največkrat slišane mite in teorije zarot ter napačne informacije, ki krožijo v družbi o trenutni podnebni krizi. Od tega, da so podnebne spremembe globalna zarota znanstvenikov do poziva h končanju vojne proti ogljikovemu dioksidu z argumentom, da vsega počrpajo rastline.

Zmotno pa je tudi prepričanje, da je glavni krivec za podnebno krizo sonce in njegova spreminjajoča se aktivnost. “V zadnjem obdobju recimo 100 let sončeva aktivnost nikakor ni mogla prispevati k podnebnim spremembam, celo obratno. Če bi Sonce vplivalo, bi, ker je njegov izsev nekoliko manjši, dobili celo bolj hladna leta,” je pojasnila klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.

Nataša Zabukovec Logar s Kemijskega inštituta pa najtežje sprejema mit o svetovni zaroti znanstvenikov. “Ker vemo, da se ljudje zatekamo k nekim višjim silam in razlagam, ko ali ne razumemo stvari, ali pa je mogoče resnica prehuda, da bi jo nekako sprejeli in morali pač spremeniti način življenja,” je skušala pojasniti najverjetnejše razloge zanj.

Na zmotno predstavo o tem, da to, da si konservativen politik, avtomatsko pomeni, da ti ni mar za okolje, pa je opozorila slovenska poslanka v Evropskem parlamentu Zala Tomašič (EPP/SDS). Po njenih besedah sama namreč osebno verjame v klimatske spremembe.

Slovenski evropski poslanec Vladimir Prebilič (Zeleni/Vesna) je spomnil na večkrat slišan mit, da zeleni prehod ubija gospodarski razvoj, čeprav znanstvene študije jasno govorijo o tem, da se bo ob zvišanju globalne temperature tudi obseg svetovnega bruto domačega proizvoda zmanjšal. “Nič ukrepanja pomeni, da bomo imeli samo več težav in izzivov. Kot rečeno, vse to so izmerljive stvari, vse, kar moramo storiti, je, da se začnemo pogovarjati, kako bomo te stvari začeli hitreje reševati,” je dejal.

Kot je izpostavil, vedno znova ugotavlja, da evropska družba in tudi globalni svet nista pripravljena na spremembe. Poleg nujno potrebne spremembe miselnosti pa nam po njegovih besedah tudi na ravni politike manjka “poštenih državnikov”, ki bi svojo funkcijo opravljali tudi skozi prizmo sprejemanja nujno potrebnih odločitev, ki niso vedno popularne in morda terjajo celo tveganje lastne politične kariere.

Da podnebne spremembe niso več znanstveni problem, ampak tudi odločevalski ter do neke mere tudi tehnološki problem, pa je poudaril Matjaž Ličer iz Nacionalnega inštituta za biologijo.

“Za reševanje te krize bomo potrebovali vso tehnologijo, a tudi neko politično smelost. Sam sem malo skeptičen do pretiranih stav na tehnologijo. Čeprav je ta neizogibna, pa ne more biti alibi za to, da ne sprejmemo določenih političnih odločitev,” je podčrtal.

Kajfež Bogataj pa je osvetlila tudi pomen znanja politikov o podnebnih spremembah. Prepričana je, da bi morali politični predstavniki pridobiti dodatna znanja o tematiki.

O pomenu tehnologije pri reševanju podnebne krize je medtem spregovorila tudi Zabukovec Logar. “Brez novih tehnologij in procesov verjetno ne moremo zmagati v tem boju. Če se osredotočim na ogljikov dioksid, kar je moje področje raziskovanja, delamo v dveh smereh. Eno je, da preprečujemo njegove izpuste, kar je zelo pomembna zadeva, drugo pa, da poskušamo ogljikov dioksid, ki je že v zraku, ujeti na najbolj učinkovit način,” je razložila in izpostavila tudi pomen optimizacije porabe energije.

Ob tem je opozorila, da nove znanstvene in tehnološke rešitve obenem ne smejo biti alibi za naš trenutni način življenja, ki se mora spremeniti. “Največji avti in hiše ne smejo biti več tisto, k čemur stremimo. Velika hiša recimo porabi veliko energije za ogrevanje in hlajenje,” je ponazorila.

Tomašič pa se zdi narobe, da politiki sprejemajo odločitve o tem, katera tehnologija je najboljša in katero uporabljati. Kot primer je navedla avtomobilsko industrijo, kjer so prepovedali izdelavo motorjev na notranje zgorevanje. “Mislim, da moramo ustvariti pogoje za znanstvenike, da dobijo finančna sredstva, da se potem vidi, katere raziskave in inovacije so najboljše,” je dodala.